Domače branje: "Bradbury, Ray. 1953. Fahrenheit 451."

Kaj je Fahrenheit 451? To je temperatura, pri kateri zagori knjiga in zgori. Je tudi simbol na čeladah gasilcev, ki skrbijo, da so vse knjige sežgane. Roman Fahrenheit 451 je tudi dokument časa, oziroma refleksija občutljivega pisateljevega duha: Hitlerjevi zažigi knjig, Stalinovo preganjanje pisateljev (Bulgakov), McCarthyev lov na čarovnice in spoznanje o gromozanski moči jedrske bombe. Fahrenheit 451 je tudi knjiga posvečena ljubezni do knjig in znanju, ki je v njih.

Guy Montag, ki si s ponosom nadene čelado, na kateri je plošček s številko 451, je gasilec. Njegova plemenita služba je zažiganje knjig. Prav ste prebrali, naloga gasilcev je podtikanje požarov, ne gašenje. Mimogrede, gasilci so bili ustanovljeni leta 1790, z "namenom, da bi v kolonijah požigali knjige z angleškim vplivom. Prvi gasilec: Benjamin Franklin". "Delo je prijetno. V ponedeljek sežigamo Millaya, v sredo Whitmana, v petek Faulknerja, spremenijo se v pepel in potem zažgemo še pepel. To je naše uradno geslo." Gasilci priskočijo na pomoč, potem ko nekdo izpolni državljansko dolžnost in prijavi zločinca, ki si drzne lastiti knjige: "Upravičeno sumim podstrešje; št. 11. Elm, mesto. E.B."

Klasično vprašanje, ki se zastavi je, kaj oziroma kdo v tako vrlem gasilcu po desetih letih ugasne "posebno slast gledati, kako ogenj požira stvari, kako počrnijo in se spremenijo"in oranžni plamen v očeh?

To je svet, v katerem se verande ne gradijo več (zakaj naj bi človek z družino posedal pred hišo in razmišljal?) in obcestni plakati so dvesto čevljev (61 metrov) dolgi, saj jih je le na ta način pri hitrosti več kot 100 milj mogoče prebrati. "Moj stric je nekoč vozil po avtocesti. Vozil je samo štirideset milj na uro in zaprli so ga za dva dni".

To je knjiga. Ena in vse.

To je srečanje z njegovo sedemnajstletno sosedo Klarise MCClellan, ki se namesto kako, sprašuje zakaj. Njeni vrstniki jo imajo vsaj za čudno, ker opazuje naravo in ljudi okrog sebe, ker proučuje vonj odpadlega listja, ker noče divjati z avtom po mestu, ker zastavlja bistvena vprašanja ("Si srečen?").

To je njegova žena, ki živi samo za vsebine, ki se predvajajo na "govorečih stenah". Ženska brez svobodne volje in samozavesti ne more sodelovati pri ničemer več, že bivanje z možem terja hud napor (mudi se ji ujeti program), lahko samo zre v govorečo steno in prebavi nepredstavljivo lahko vsebino. Verjetno zaradi sreče pozabi, da je že vzela dve uspavalni tableti, in spet pozabi, da je že dvakrat vzela po dve tableti, in spet pozabi…

To je grozljiva smrt ženske, pri kateri so našli knjižnico. Sama se je zažgala, na vrhu kupa knjig je ostala, in ni dovolila, da bi iskro vrgel gasilec.

To je Faber - ostareli profesor, to je vojna, to je mehanični pes.

To je njegov poveljnik, Beatty, ki skuša Montaga vrniti na prava pota. "Predstavljaj si. Človek devetnajstega stoletja s konji, psi, vozovi, počasnim gibanjem. Potem dvajseto stoletje in nedoumljiva hitrost snemalne kamere. Knjige so postajale krajše. Zgoščenost. Izvlečki. Časniki s skopimi članki. Vse se je zgostilo v šalo, drobtinčarstvo"."Klasike so skrajšali, da so jih lahko prilagodili petnajstminutnim radijskim oddajam, potem so jih spet skrajšali, da so jih lahko strpali v dva stolpiča knjige"."Iz šol je namesto izpraševalcev, kritikov, veščakov in domiselnih ustvarjalcev, prihajalo vse več tekačev, skakalcev, dirkačev, šušmarjev, grabežljivcev, tatov, letalcev in plavalce; beseda intelektualec je – tako ji tudi gre – postala psovka."

"Nismo svobodni in enakovredni že po rojstvu, kot je zapisano v ustavi, ne, temveč naredijo nas enake. Vsak človek je le podoba drugega; potem so vsi zadovoljni, ker ni nobene visoke ovire, pred katero bi trepetali, in ni nikogar, ki bi mu sodili. Tako! Knjiga je nabita puška v sosedovi hiši. Zažgi jo. Vzemi orožje in ustreli. Prestreli človekov razum."

"Tako so gasilci dobili novo zaposlitev, postali so čuvaji našega duševnega miru, saj je razum leglo našega upravičenega in razumljivega strahu pred občutkom manjvrednosti; postali so uradni cenzorji, sodniki in izvrševalci sodb. To si ti Montag, in to sem jaz."

Ko uvidi, da predavanje ni bilo učinkovito, poizkuša Montagovo vero ohraniti tako, da ga prisili, da zažge lastno hišo. Namreč, Montag po desetih letih vendarle izmakne knjigo, tik preden ostale zagorijo. Svoj brezup zaupa ženi ("nimam prijateljev, znancev"), ki ga seveda prijavi, malo pred tem, ko ga prijavijo še njene gostje, katerim recitira poezijo.

In potem pobegne k Reki…