Sun Cu: Umetnost vojne (Sun Tzu: The Art of War)

»Moj brat vidi duh bolezni, ko ga telo obolelega še ne zazna. Zato glas o njegovi veščini nikoli ne prestopi hišnega praga. Drugi brat pozdravi bolezen, ko je še povsem nemočna, zato glas o njegovi veščini ostane skrit v domači vasi. Jaz pa puščam kri, predpisujem zdravila in napadem bolečino z masažo. Zato je glas o mojem znanju segel tudi do vladarja,« je odgovoril slavni prastari kitajski zdravnik, ko so ga vprašali, kako je postal cesarjev osebni zdravnik. Nato je mirno razložil, da je njegov uspeh v resnici neuspeh – je najslabši zdravilec v družini.

Njegova misel lepo povzame bistvo Cujeve filozofije o bojevanju. Čeprav se zdita zdravilstvo in umetnost bojevanja povsem nasprotni veščini, ju taoistična misel poenoti: obe poskušata obvladati disharmonijo, obe je treba uporabiti le v skrajnem primeru. Za mitske kitajske mojstre borilnih veščin je bila vsaka raba orožja (tudi telesa kot orožja) le odziv na brezizhodne razmere – ko nasprotnika zaslepi bes ali drugo »negativno« čustvo, kadar se mora bojevnik spopasti s svojim nasprotjem, absolutnim demonskim zlom. Zato je ideal vrhunskega bojevnika za zahodnjaške pojme precej nenavaden: dobiti boj brez boja, če že ne uspe preprečiti konflikta.

»Dober general bo poskusil najprej preprečiti sovražnikove načrte in zrahljati njegova zavezništva. Šele nato bo napadel njegovo vojsko in oblegal njegova mesta,« piše Cu, ko še okrepi primerjavo bojevanja z zdravilstvom. Spremljati sovražnikove namene pomeni skrbeti za svoje zdravje (zdravo živeti), rahljati zavezništva je podobno izogibanu okužbi, napasti vojsko je jemanje zdravil, oblegati mesta pa pomeni kirurško operacijo. Največja veščina generala je zato podobna tisti, ki jo ima prvi brat vladarjevega zdravnika: videti duh konflikta in ga izgnati, še preden okuži bojevnike.

Opisana vojaška filozofija je v popolnem nasprotju s tisto, ki jo je dobrih 2000 let pozneje utemeljil pruski oficir Carl von Clausewitz. Njegovi biografi verjamejo, da je dobro poznal delo svojega starodavnega kitajskega predhodnika, saj je bilo mogoče v evropskih vojaških knjižnicah že v 18. stoletju najti prevode vzhodnjaških vojaških doktrin. Clausewitz Cuju ni odrekal modrosti – strinjal se je, da je »nepremagljivost odvisna od nas, ranljivost pa od sovražnika« – nikakor pa ni verjel, da pomeni zmaga brez boja vrhunec vojaške umetnosti. Še več: »brahmanistične« vojskovodje, ki hočejo izogniti prelivanju krvi, je označil za šibke. Podobno zgovoren je odnos obeh vojakov filozofov do zmage. Za Clausewitza pomeni zmaga smoter vojne – dokončno obvladanje nasprotnika in pomiritev napetosti. Cu pa opozori, da orožje ni namenjeno izboljševanju sveta, zato je lahko med zmagoslavjem in krvoželjnostjo le majhna razlika.

Kaj je torej uspeh? »Imeti vse«, kar si želimo zahodnjaki, ali se odreči želji po »imeti vse«, na kar prisega vzhodnjaška misel?