Domače branje: "Machiavelli, Niccolo. 1513. Vladar."

Italiji se je godilo petnajsto stoletje. Vladarje so odločale kupice strupa in zarotniška bodala, grešni katoliški papeži so se bili pripravljeni spečati celo s turškim sultanom, če jim je to koristilo pri utrjevanju oblasti. Prostitutke so na svoje stranke čakale pred spovednicami velikih katedral, najemniške vojske pa so med kratkimi prekinitvami med eno in drugo vojno ropale civilno prebivalstvo in prežale na ženski plen.

Prav trohnoba poznega srednjega veka je v zgodnjem 16. stoletju prepričala Firenčana Niccola Machiavellija, da je treba začeti o državi in vladanju razmišljati manj idealistično kot so to počeli grški filozofi, predvsem Platon. »Zavedam se, da so o vodenju države pisali že mnogi pred mano,« prizna v svojem Vladarju (Il Principe, 1513), ampak doda, da pri tem niso nikoli izhajali iz dejanskega stanja. »Zamišljali so si republike in monarhije, ki niso nikoli obstajale, za katere ni nihče slišal ali jih videl. Med tem, kako bi se moralo živeti in vsakodnevno prakso, je tako velika razlika, da bodo tisti, ki tega razkoraka ne bo upoštevali, zagotovo propadli,« piše Machiavelli.

Zato je napisal zelo praktičen priročnik o vladanju in ga namenil prihodnjemu vladarju, ki bo združil Italijo in jo odrešil tujega jarma. V svojem Vladarju hladno, razumsko in analitično opisuje mehanizme vladanja, pri čemer se ne ozira na klasične kategorije pravičnega, poštenega in moralnega. Nasprotno, Machiavelli verjame, da mora biti vladar sposoben pridobiti in obdržati oblast, pri čemer je ključna učinkovitost (in ne moralnost) njegovih metod, cilj pa mu opravičuje sredstva.

»Dobro je biti dober,« se strinja Machiavelli: »A le takrat, ko so vsi dobri. Ker pa so ljudje slabi, tudi vladar ne more biti dober, če hoče obdržati oblast.« Ker je glavno orodje vladarja politika, kjer je morala podrejena interesom, Machiavelli prostodušno ugotovi, da so za vladarja dobra vsa tista sredstva, s katerimi uresničuje svoje interese. Kazen za nespretnega vladarja pa spet ni moralna, ampak praktična: izguba oblasti in države.

»Ljudje imajo naravno potrebo po menjavi obstoječega vladarja, saj verjamejo, da bo prihodnji vladar boljši. Vendar se motijo, saj novi vladar ne more biti boljši, ker se mora najprej zameriti vsem tistim, ki jim odvzame oblast, privilegije ali celo življenje, nato pa izgublja tudi podporo tistih, ki so ga pripeljali na oblast, ker ne more izpolniti njihovih pričakovanj.« Zato mora pameten vladar prevzemati oblast hitro in učinkovito. Onesposobiti najmočnejše nasprotnike, se znebiti nekdanjih prijateljev in ustvariti novo garnituro sodelavcev, ki bodo od njega odvisni in se ga bodo bali.

»Ljudje so po naravi nehvaležni, nezvesti, lakomni in radi bežijo stran od nevarnosti. Ko jim gre dobro, so vladarju zvesti z dušo in telesom. Zanj bi skočili v ogenj, zastavili premoženje, žrtvovali otroke in šli v boj do bridkega konca. Ko pa se vladar znajde v težavah, mu bodo obrnili hrbet. Zato se mora vladar zavedati, da je zanj bolje, če se ga ljudje bojijo, kot da ga imajo radi. Ljubezen je namreč minljiva in jo žene osebna korist, strah pred kaznijo pa je trajen.« Vladar mora zato znati ohranjati ta strah in svojo oblast zasnovati tako, da bodo ljudje vedno čutili potrebo po varnem zavetju države – in njega, ki državo pooseblja. Machiavelli vladarja opozori le pred eno nevarnostjo: ne sme postati osovražen, saj osovraženost pri ljudeh vzbuja željo po uporu. Uporniki pa so lahko uspešni le, če pridobijo podporo ljudstva, ki mu obljubijo odstranitev osovraženega vladarja.

Kako naj vladar nagovarja svoje podanike, da se ga bodo ravno prav bali in ga ne bodo začeli sovražiti? Preprosto: neprijetne naloge morajo namesto njega opravljati drugi – če je le mogoče, naj bodo to neosebna birokratska telesa, od katerih se lahko po potrebi distancira. Vladar mora ceniti vrle državljane, nagrajevati njihove uspehe in spodbujati svoje podanike, da se ukvarjajo s svojimi opravili in so pri tem uspešni, saj so poklicni uspehi najboljše zdravilo proti nezadovoljstvu. Vsako leto mora prirejati redne svečanosti in proslave ter nagovarjati svoje ljudstvo, se prikazovati ob vseh pozitivnih dogodkih in se znati izogibati stvarem, ki njegove vladavine ne prikazujejo v najlepši luči.

Predvsem pa se mora zavedati, da je ljudstvo skromno, zato je zadovoljno že, če ga vladar ne zatira pretirano. Machiavelli zato svojega vladarja pouči, da ljudje bistveno bolj cenijo dobra dela tistega vladarja, od katerega so pričakovali samo najslabše. In obratno – najbolj kritični so do tistih, od katerih največ pričakujejo. Uspešen vladar mora zato svoje ljudstvo nenehno pripravljati na krizo. Če se kriza ne zgodi, je to znamenje njegove veličine, če se zgodi, pa modrosti, saj jo je pravočasno predvidel. Predvsem pa se nihče ne sprašuje, kaj je vladar med svojo vladavino v resnici dosegel in katere obljube uresničil.

Vladar zato ostaja tudi danes, po 500 letih, eno ključnih besedil za razumevanje delovanja oblasti. Machiavellijeve analize različnih tipov vladavin in vladarjev, navodila vladarjem, kako naj se obnašajo do svojih podanikov in kako izbirati zaveznike ostajajo – zavedno ali nezavedno – nepisana pravila za vsakogar, ki želi prevzeti oblast ali jo obdržati. Skozi njegove razlage si je mogoče bolje predstavljati delovanje sodobnega političnega »piarja«, poteze novodobnih predsednikov vlade in obredje, ki ga lahko spremljamo na televizijskih zaslonih, ko je čas za informativni program.

Še pomembnejši pa je Machiavellijev odgovor kritikom, ki so ga obtožili, da je s svojo knjigo pokazal prihodnjim vladarjem pot do neomejene oblasti. »Morda res,« je cinično pripomnil Nicolo: »Ampak sem hkrati pokazal tudi, kako se lahko državljani svojih vladarjev znebijo.«