Domače branje: "Carl von Clausewitz, O vojni"

»Spremimo novinca na bojišče. Ko se mu približujemo, vedno jasnejše grmenje topov končno zamenja tuljenje krogel, ki zdaj pritegne nase pozornost neizkušenega. Krogle začnejo padati blizu pred nami in za nami (...) treskanje topovskih krogel in razletavanje granat v bližini postane tako pogosto, da resnost življenja predre skozi mladostnikovo domišljijsko predstavo. Nenadoma pade znanec (...) še en korak do enot, do pehote, ki v ure dolgem ognjenem spopadu vztraja z nepopisno stanovitnostjo. Tukaj je zrak napolnjen s sikajočimi kroglami, ki kmalu oznanijo svojo bližino s kratkim, ostrim zvokom, s katerim preletijo za palec daleč nad ušesom, glavo in dušo …«

Slikoviti opis vojne vihre, ki ga najdemo v knjigi O vojni (Vom Kriege), nas lahko zlahka zavede k misli, da je hotel pruski častnik Carl von Clausewitz svoje 43-letne vojaške izkušnje preliti v klasičen vojaški priročnik, namenjen bojnim (frontnim) poveljnikom. Vendar že kmalu pove, da nima namena razlagati, kako utrditi gorske položaje, oskrbovati armado ali prečiti reko (»te veščine so z naravo vojne povezane toliko kot veščina izdelovalca mečev z umetnostjo mečevanja«), ampak ga zanima nekaj več: narava vojne. Zato prvič zapiše nekatere teze o vojni, miru, obrambi, napadu, zmagi sli porazu, ki so prešle v klasični besednjak politične teorije in se trdno zasidrale v evropskih in ameriških vojaških šolah, diplomatskih akademijah in celo managerskih priročnikih.

Bojno polje po Clausewitzu ni le izbruh nasilja, podobno kot vojna ni samo spopad dveh vojaških taktik. »Vojna je instrument politike: meriti mora z njeno mero, vojskovanje je politika sama, ki je zamenjala pero za meč, toda zaradi tega ni nehala misliti po lastnih zakonih. Vojna je sredstvo, da države med sabo določijo političnega zmagovalca, je sredstvo za zadovoljevanje političnih ambicij države …« piše Clausewitz in se na neki točki povzame v slavni rek: vojna je nadaljevanje politike z drugimi sredstvi.

Tej misli nato podredi celotno analizo vojne, prvič jasno loči strategijo (nauk o uporabi spopadov za smoter vojne) od taktike (nauk o uporabi bojnih sil v spopadu) in podredi, da je edini pravi smoter vojne – politika. Zato za uspešnega vojskovodjo niso dovolj poznavanje vojaških veščin, pogum in ščepec vojaške sreče, ampak mora »biti seznanjen z višjim državnim življenjem, poznati mora in pravilno videti značilne usmeritve, razburkane interese, pričujoča vprašanja, glavne akterje«, saj lahko le v tem primeru razume svojo vlogo in smotre svojega delovanja.

Vojna je bila zato za Clausewitza sestavni del svetovnega reda. Ker je neizogibna, jo je treba razumeti, ne pa se ji poskušati izogniti, saj se bodo z vojaško odločitvijo še dolgo razreševala nerešljiva (politična) nasprotovanja med državami in narodi. Moč politike, da rojeva vedno nove razloge za vojno, je neskončna, zato so nekateri kritiki zapisali, da je po Clausewitzu tudi mir definiran le kot obdobje med vojnami. In da je lahko navsezadnje tudi politika le nadaljevanje vojne z drugimi sredstvi. S podobnimi strategijami in taktikami.