Osnutek novele zakona o policiji - omejevanje zasebnosti in širjenje policijskih pooblastil?

Pred kratkim smo že poročali o predlaganih spremembah zakona o SOVI, tokrat je na vrsti še policija. MNZ namreč pripravlja novelo zakona o policiji, ki se trenutno še nahaja v medresorskem usklajevanju, osnutek zakona pa je, zaradi posegov v zasebnost, že deležen številnih kritik, med drugim tudi o tem, da se Slovenija spreminja v policijsko državo. Kritiki s(m)o mnenja, da so predlagane zakonske spremembe poskus države, da bi pod krinko "terorizma" in nekaterih kaznivih dejanj, ki so v zadnjem času odmevala v javnosti, široko povečala svoja pooblastila glede posega v informacijsko zasebnost.

V odgovor na kritike je ministrstvo za notranje zadeve v petek sporočilo, da je zakon nujen zaradi zahtev EU. Policija naj bi nova pooblastila nujno potrebovala zaradi vstopa Slovenije v Schengensko območje. Kar pa je bolj kot ne le izgovor, saj Schengenska konvencija v resnici ne zahteva tako nesorazmernih in vseobsežnih posegov v zasebnost, kot jih predvideva predlog omenjene novele zakona.

V petkovih Odmevih (17. marca 2006) na TV Slovenija je mag. Goran Klemenčič s Fakultete za policijsko varnostne vede izrazil mnenje, da gre v primeru omenjenega predloga za neustavno in nevarno širjenje policijskih pooblastil. Podobna mnenja so pred tem v medije prišla tudi s strani Pravne Fakultete v Ljubljani in nekaterih odvetnikov. Osnutek namreč predvideva prikrito zbiranje osebnih podatkov brez sodne odredbe. Pa ne le to, saj predlog zakona omogoča celo interpretacijo, ki dovoljuje tudi "usmerjeno" in kontinuirano sledenje ter tajno opazovanje. Usmerjeno zbiranje podatkov naj bi obsegalo zbiranje podatkov o premoženjskih razmerah, s kom se druži opazovana oseba, kakšno vozilo uporablja, kakšno prtljago ima, itd. In vse to tudi za osebe, ki šele nameravajo storiti kaznivo dejanje. Nadzora nad takim zbiranjem podatkov ne bi imela tožilstvo in sodišča, pač pa bi ga lahko odredil šef kriminalistične policije.

Na očitke je v petkovih Odmevih odgovarjal notranji minister Dragutin Mate, njegova reakcija pa kaže, da zakon zaradi številnih kritik morda le ne bo sprejet v predlagani obliki. Po mnenju ministra sicer ne gre za posege v zasebnost, pač pa "gre preprosto za to, da v skladu z 99. členom (Schengenske) konvencije država zbira določene podatke samo v tistem trenutku, ko je neka oseba s strani neke države dana v ta sistem po tem členu, in ko policisti zgolj naključno ustavijo takšno osebo bodisi znotraj države, bodisi na meji in potem vnesejo, zelo natančno, določene podatke o tej osebi ... gre pa za točen kraj, razlog zakaj je bila oseba ustavljena, in seveda za vse podatke v zvezi s tem kako se prevaža". V nadaljevanju je Mate še enkrat povedal katere podatke bodo lahko zbirali policisti, če bo zakon sprejet, pri čemer pa je v bistvu navajal podatke, ki jih dejansko zahteva omenjeni člen Schengenske konvencije, ne pa podatkov, ki so bili navedeni v predlogu zakona (in so od konvencije pomembno širši). Podatki, ki naj bi se zbirali, naj bi po Matejevih besedah bili "kraj, čas in pa z čim se prevažajo in ničesar drugega, se pravi tudi osebe, ki z njim potujejo v avtomobilu se popišejo". Po drugi strani pa osnutek govori o "usmerjenem zbiranju podatkov", "diskretnem zbiranju", tako imenovanem "resnem sumu" (ki ni nikjer natančno opredeljen; op.a.), zbiranju osebnih podatkov o osebi od "drugih subjektov", o podatkih o premoženjskih in družinskih razmerah itd. Slednje bi po črnem scenariju celo omogočalo razlago, da bi policija pridobivala tudi npr. prometne in lokacijske podatke od mobilnih operaterjev in ponudnikov dostopa do interneta (ki so "tako imenovani" "drugi subjekti"), morda pa tudi podatke, ki jih zbira delodajalec. Mimogrede - v celotno zgodbo se sedaj prav lepo vklaplja tudi že sprejeta direktiva o hrambi prometnih podatkov...

Glede na povedano bi torej lahko policija zgolj "naključno" ustavila nekoga, za katerega obstaja sum, da bo nekoč v prihodnosti storil kaznivo dejanje, ga popisala in zabeležila kdo potuje z njim. Seveda bi bilo na tak način mogoče dobiti odlične vhodne podatke za izgradnjo socialnega omrežja obravnavane osebe (krog prijateljev, znancev, itd.), kar bo verjetno omogočalo hitro pridobivanje novih osumljencev.

Skoraj zanesljivo gre tudi za nesorazmeren poseg v informacijsko zasebnost ter poseg v najintimnejšo zasebno sfero, saj osnutek omogoča tudi vodenje evidence o družinskih razmerah in premoženjskem stanju. Poleg tega pa osnutek ne predvideva naknadnega obveščanja osebe o tem, da se je ukrep zoper njo izvajal.

Kot že rečeno, je osutek naletel na številne kritike, za katere pa kaže, da bodo morda le učinkovite. V Odmevih je minister namreč že izjavil, da razmišljajo o uvedbi tožilskega ali sodnega nadzora nad tem pooblastilom. Kljub vsemu pa je neverjetno že samo dejstvo, da je tak osnutek sploh nastal - pri tem je potrebno poudariti, da je šlo za osnutek, ki ni bil zgolj delovno gradivo, ki ga bi pripravil nek preveč zagrizen uradnik na policiji ali MNZ, ampak uraden predlog spremembe zakona, ki je bil kot tak poslan drugim ministrstvom v usklajevanje. Ljubitelj Orwellovega romana 1984 bi v osnutku pravzaprav pričakoval le še ustanovitev enote miselne policije. Slovenija 2006?