Nedoslednosti pri hranjenju osebnih podatkov

Glede na to, da v EU že dalj časa potekajo debate o tim. retenciji prometnih podatkov, torej času obveznega hranjenja prometnih podatkov, si poglejmo, kako je sorodno poročje urejeno v ZDA.

Lansko leto je EU z ZDA podpisala sporazum o izmenjavi podatkov o letalskih potnikih, ki med drugim predvideva, da sme ameriški Customs and Border Protection podatke o letalskih potnikih hraniti do največ treh let in pol, razen seveda v primeru preiskovalnega ali sodnega postopka. V praksi seveda ni za pričakovati, da bi podatke hranili bistveno manj časa od tega obdobja.

Ob tem pa je le nekoliko nenavadno kako so za primerjavo shranjeni podatki o kupcih orožja. Leta 1993 sprejeti Brady Handgun Violence Prevention Act of 1993 je predvideval, da prodajalec orožja preveri podatke o kupcu, kasneje pa je to nalogo prevzel FBI-jev National Instant Criminal Background Check System. FBI je bil podatke dolžan hraniti 180 dni, nato pa uničiti.
Aprila 2000 je bivši predsednik Bill Clinton to obdobje obveznega hranjenja podatkov zmanjšal na 90 dni (določilo naj bi stopilo v veljavo junija 2001).

Potem pa je junija 2001 John Ashcroft (samo tri dni po odločitvi Vrhovnega sodišča, ki je zavrnilo pritožbo National Rifle Assciation v katerem je le-ta zahtevala takojšnje uničenje teh podatkov) napovedal, da bodo to obdobje skrajšali na 1 dan. Kot enega pomembnih razlogov je navedel varovanje zasebnosti lastnikov orožja. Potem se je zgodil 11. september. Predlog pa je še kar ostal v veljavi (glej točko 12, Omnibus spending Bill). Junija 2002 je U.S. General Accounting Office objavil poročilo Gun Control: Potential Effects of Next-Day Destruction of NICS Background Check Records, v katerem so opozorili na nevarnost zlorabe takega določila o samo 24-urnem hranjenju teh podatkov. Kljub temu je Kongres to določilo lansko leto sprejel.

Tako sedaj v ZDA podatke o letalskih potnikih hranijo tri leta in pol, podatke o kupcih orožja pa 24 ur. Letalski potniki so torej 1277-krat bolj nevarni od lastnikov ročnega orožja. Glede na predloge obvezne hrambe internetnih prometnih podatkov, ki predvidevajo obdobje hranjenja od enega do treh let, pa lahko sklenemo, da smo uporabniki inteneta skoraj tako nevarni kot letalski potniki.
Bertold Brecht bi danes rekel: računalnik je orožje, vzemi ga v roke!