Še en način vzreje miši z dvema očetoma

Raziskovalci s Kitajske akademije znanosti v Pekingu so vzredili in do odraslosti vzgojili miši, ki imajo dva očeta, za kar so uporabili metodo CRISPR. Podobne cilje so v preteklosti zasledovale in dosegale že nekatere druge raziskovalne skupine, denimo japonski raziskovalci pred dvema letoma in pred sedmimi leti raziskovalci iz Kitajske. Vsakokratni pristop je nekoliko drugačen, zato je vreden pozornosti.

Početje ni preprosto, ker smo sesalci kompleksna bitja. Resda nas v veliki meri določa genski zapis v kromosomih - miši jih imajo 20 parov - a to ni dovolj, zato novega bitja ne moremo dobiti enostavno tako, da bi združili dva para kromosomov. Pomembno vlogo ima tudi epigenetika, torej dedne informacije, ki niso zapisane z zaporedjem nukleotidov (A, C, G, T). Značilni primer je metilacija DNK in pa modifikacij na histonih. Prenos teh informacij na novo generacijo imenujemo genetsko vtisnjenje, ki poskrbi, da se izrazi le ena kopija starševskega gena. To se zgodi le pri manjšem številu genov, le okrog odstotek je vtisnjenih, a je to zelo pomembno za razvoj zdravega potomca. Funkcionalno so torej ti geni haploidni, saj se obnašajo, kot da bi imeli le eno kopijo. To pa je lahko problematično, če je okvarjena.

Vrnimo se k mišim z dvema očetoma. Kot raziskovalci poročajo v Cell Stem Cell, so uporabili metodo CRISPR, ki omogoča genske manipulacije. V miših je okoli 200 genov vtisnjenih, raziskovalci pa so se osredotočili na 20 najpomembnejših za zdravi razvoj plodu. Vzgojili so spolne celice prvega samca in pridobili matične celice, nato pa s CRISPR deaktivirali teh 20 vtisnjenih genov. Nato so te celice skupaj z drugimi spolnimi celicami vbrizgali v jajčece, ki so jim bili predhodno odstranili jedra. Nastal je zarodek, ki je imel genski material dveh samcev. Nekaj izmed teh zarodkov je preživel in iz njih so se razvile miši, ki so preživele do odraslosti.

Metoda je sicer slabo učinkovita, saj se je iz 164 zarodkov razvilo le sedem zdravih živali. Tudi te so bile večje od običajnih primerkov, povečani so bili tudi njihovi organi, bile so neplodne in imele so krajšo življenjsko dobo. Postopek je torej deloval slabše kot japonska metoda izpred dveh let. Zanimivo je, da so živali z dvema materama manjše od običajnih in živijo dlje.