V znanosti se citati tudi kupujejo

Eno izmed meril za ocenjevanje raziskovalcev in znanstvenikov je citiranost njihovih del, kar v zadnjih letih zaradi inflacije citatov postaja čedalje manj uporaben kazalnik. Pretirano samocitiranje in navzkrižno citiranje sta že vrsto let znana načina za umetno napihovanje citiranosti posameznika, sedaj pa imamo neizpodbitne dokaze, da je citate možno preprosto kupiti.

Raziskovalci z newyorške univerze so pod drobnogled vzeli orodje Google Scholar, ki je zaradi brezplačnosti in odprtosti med najbolj priljubljenimi za spremljanje akademske produkcije avtorjev. Podatke z Google Scholarja za ocenjevanje uporabljajo tako financerji raziskovalnih projektov kakor delodajalci.

Analiza 1,6 milijona profilov je pokazala, da so prevare povsem možne. Doslej so bili glavni načini za napihovanje citiranosti: samocitati, navzkrižno citiranje (citation cartels) in prisilno citiranje (denimo nadrejenih ali recenzentov). Določen teh tovrstnih citatov je zdrav in potreben, zato je toliko teže ugotoviti, kej se začno zlorabe. Nakupovanje citatov pa je zelo očitno nedopustno. Za raziskavo so ustvarili 20 lažnih člankov z umetno inteligenco, ki so jih pripisali izmišljenemu avtorju. Temu so ustvarili profil na Google Scholarju, nato pa so začeli lov na citate. Izkazalo se je, da jih je možno kupiti, recimo v paketih po 50 za 300 dolarjev. Preprodajalci so jamčili, da se bodo citati pojavili v 45 dneh - treba je pač objaviti nove članke - in to se je zgodilo.

Raziskovalci so v članku opisali še druge vrste zlorab sistema citatov. Ugotavljajo, da merjenje znanstvenega dela z objektivnimi merili daje vzpodbude za neetično vedenje (perverse incentives). In to žal ni nič novega.