Prvi računalniki v Sloveniji, 15c.del - EUnet in internet v Evropi

chnglng

15. nov 2023 ob 07:53:41

Do začetka devetdesetih je evropski model odprtih sistemov OSI kljub izdatni podpori Evropske skupnosti in telekomunikacijskih podjetij začel izgubljati boj v tako imenovani protokolni vojni. Med glavnimi razlogi za nenadno prevlado omrežij utemeljenih na internetnih protokolih TCP/IP so bili bolj preprosto in robustno delovanje, prosta dostopnost programske opreme za nekatere Unix distribucije in sprostitev omrežja za komercialno uporabo. Model OSI je v primerjavi s TCP/IP trpel zaradi prevelike sistemske zapletenosti, izdatnih varnostnih mehanizmov in predvsem slabo razvite storitvene plati. Model OSI so tako kot pri nas tudi v Evropi še konec osemdesetih v veliki meri dopolnjevali z omrežnimi storitvami, ki jih je v tem času ponujal DECnet. Omrežni protokoli DECnet so bili sedem plastni ureditvi OSI namreč že zgodaj in še najbolj prilagojeni. V okviru projekta COSINE so sicer predvideli, da bodo ob zadostnem razvoju storitev lahko dosegli pretvorbo vseh obstoječih omrežij v Evropi(še posebej največjih EARN in EUNet) na model OSI. V sodelovanju z industrijo so začeli postavljati tudi vzporedno omrežje Y-net organizirano po zgledu akademske mreže COSINE vendar izključno namenjeno gospodarstvu. Medtem pa je leta 1989 skoraj neopazno v Evropo prek omrežja EUnet in švicarskega nuklearnega centra CERN začel prodirati konkurenčni model TCP/IP.

Omrežje evropskih uporabnikov Unix(EUnet) je sicer nastalo že leta 1982, kmalu po tem ko so omrežja te vrste(UUCPNET, USENET) nastala in se eksplozivno razširila v ZDA. Omrežje EUnet je najprej temeljilo na naboru omrežnih protokolov in storitev Unix to Unix copy(UUCP), ki so med računalniki z operacijskim sistemom Unix omogočali oddaljeno izvajanje ukazov in prenos podatkov, sporočil, novic. Omrežja s protokolom UUCP so delovala s pomočjo kratkotrajnih telefonskih/modemskih povezav med sosednjimi računalniki, prenosi pa so potekali po načelu vzajemnega sodelovanja in ob dogovorjenih terminih. S pomočjo imenika povezav, ki so ga običajno objavljali mesečno v novičarskih skupinah(Usenet newsgroup), je bilo za prenos potrebno poiskati pot, ki je po omrežju vodila od izvorne do ciljne naprave. V osemdesetih je v Evropi hitro rastlo število uporabnikov Unix in podobnih operacijskih sistemov, ne le na velikih računalnikih, temveč tudi na novih zmogljivih delovnih postajah in celo osebnih računalnikih. S tem je relativno hitro rastlo tudi omrežje EUnet. Konec osemdesetih je bilo v tovrstnih omrežjih po svetu skupno že približno 10.000 računalnikov. Omrežje EUnet je postopno dobilo zanesljivo in hierarhično infrastrukturo stalnih vozlišč, v drugi polovici osemdesetih pa so po zgledu ameriškega omrežja USENET že začeli razmišljati o podpori za omrežni model TCP/IP. Leta 1986 so na Nizozemskem registrirali prvo evropsko vrhnjo internetno domeno .nl.

Do konca leta 1988 sta vozlišči EUnet v Franciji(INRIA) in na Nizozermskem(CWI) poleg UUCP uvedli tudi nove internetne protokole in vzpostavili povezavo z ameriškim omrežjem NSFNet. Internetne protokole so do leta 1988 uspešno uvedli tudi v omrežju švicarskega CERN, ki je kmalu postal en izmed glavnih centrov evropskega interneta. Omrežje EUnet je bilo v tem času sestavljeno iz glavnega vozlišča v Amsterdamu(MCVAX) s povezavo do ZDA, državnih vozlišč po Evropi vključno z jugoslovanskim v Ljubljani in manjših lokalnih vozlišč(Point of presence). S pomočjo novih IP-usmerjevalnikov podjetja Cisco so leta 1989 na hitro uspeli povezati vsa pomembna vozlišča EUnet z novimi protokoli kar prek obstoječih povezav in brez vednosti upravljalcev. V CERN so vzpostavili tudi hitro povezavo z ZDA, ki jo je več let financiral IBM. Obenem so v IBM začeli podpirati prehod omrežij BITNET in EARN, dotedaj utemeljenih na njihovih protokolih IBM RSCS. V Evropi se je na tej točki mnenje o prihodnosti modela OSI začelo občutno spreminjati. Po petih letih investicij v omrežje IXI je nenadoma postalo jasno, da je boj izgubljen. V združenju akademskih omrežij RARE je nastala skupina, ki je prisegala na internetne protokole Resaux IP Europeens(RIPE). Omrežje IXI so najprej nadgradili z novim konceptom European multi-protocol backbone(EMPB), ki je omogočil uporabo internetnih protokolov in storitev v omrežju, obenem pa je že začel nastajati nov projekt hitre evropske internetne hrbtenice z nazivom Ebone.

Pri nas so se prvi uporabniki Unix in njemu podobnih operacijskih sistemov pojavili nekje sredi osemdesetih. Tudi obe slovenski univerzi sta na tem področju zaostajali za evropskimi, ki so hitro spoznale predvsem vrednost odprtokodne veje znotraj Unix drevesa. Šele na začetku leta 1988 so v Sloveniji ustanovili Združenje uporabnikov UNIX tehničnih aplikacij (ZUUTA), kmalu za tem pa je nastala še Jugoslovanska skupina Unix uporabnikov(YUUG). V tem času so na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani začeli vzdrževati vozlišče EUnet za jugoslovanske uporabnike, prek njega pa so s tujino in drugimi uporabniki Unix sistemov že lahko začeli izmenjevati sporočila, novice in podatke. Leta 1989 so prek YUNAC za Jugoslavijo registrirali tudi vrhnjo domeno .yu in sprejeli shemo za dodeljevanje poštnih naslovov v Jugoslaviji. Ob pomanjkanju državne podpore je iniciativa projekta COSINE v Jugoslaviji vse bolj zamirala, zato se je ekipa IJS leta 1990 priključila v združenje RIPE in začela s prizadevanji za povezavo v omrežje Internet. Domače DECnet omrežje SLON je tega leta vključevalo že več kot 100 računalnikov po celotni Jugoslaviji, ob novih povezavah s tujimi omrežji pa so se v dveh letih med njimi že uspešno razširile storitve elektronske pošte, ki so skupaj s pogovornimi seznami(Mailing list) in prvo mednarodno novičarsko skupino soc.culture.yugoslavia poleti leta 1991 odigrale pomembno vlogo pri obveščanju doma in v tujini o dogajanju v slovenski osamosvojitveni vojni.