Prvi računalniki v Sloveniji, 16a.del - ARNES in internet v Sloveniji

Spomladi 1991 so v Beogradu končno izdali dovoljenje za priklop javnega omrežja JUPAK v evropsko omrežje IXI. Mednarodno povezavo prek povezovalnega protokola x.75, ki so jo na Inštitutu Jožef Stefan za YUNAC vzdrževali od konca 1989, so tako sredi leta lahko zamenjali z neposredno povezavo s protokolom x.25. Konec leta pa so na inštitutu lahko izvedli tudi prvo povezavo z omrežjem Internet. Delovne postaje Sun SPARCstation 1+, ki so jih takrat dobili, so že imele vgrajene Ethernet krmilnike podjetja AMD, zato so eno izmed njih lahko povezali prek omrežja European academic supercomputer initiative(EASInet) z nizozemskim fizikalnim inštitutom Nikhef, ki je vzdrževal mednarodno povezavo z omrežjem Internet. Nato so s precej truda in iznajdljivosti povezali še druge svoje naprave, vključno s takratnim osrednjim računalnikom DEC VAX 4000/300(Stenar). Internetno povezavo so spomladi 1992 že začeli širiti na druge domače ustanove, odgovornost za omrežje bivšega YUNAC in oprema pa sta ob ustanovitvi javnega zavoda Akademska in raziskovalna mreža Slovenije(ARNES) Maja 1992 prešli na nanj. Na IJS so še vedno razvijali tudi storitve za model OSI in so v tem času vzpostavili storitve za prenos datotek(FTAM) in storitev omrežnega imenika po protokolu x.500, ki je podobna storitvi Domain name system(DNS) v omrežju Internet.

Medtem so v Mariboru leta 1990 s preoblikovanjem tedanjega Računalniškega centra Univerze v Mariboru ustanovili Inštitut informacijskih znanosti Univerze v Mariboru(IZUM) in ga preselili na novo lokacijo. V okviru Univerze v Mariboru je ostala enota Računalniški center(RCUM), ki je še naprej skrbela za računalniško infrastrukturo univerze. Inštitut je nadaljeval z aktivnostmi za izgradnjo Kjnižničnega informacijskega sistema(KIS) in Sistema znanstvenih in tehnoloških informacij(SZTI). Naboru knjižničnih storitev, ki so jih v RCUM razvijali od leta 1983 so leta 1991 nadeli nov obraz v obliki kooperativnega online bibliografskega sistema in servisa(COBISS). Sklopi storitev za izposojo, katalogizacijo, izdelavo izpisov in podobno pa so prav z razvojem sodobnih omrežij in prihodom interneta lahko postopno prerastli v vodilni domači informacijski proizvod. IZUM je stalno povečeval omrežje z novimi vozlišči po celotni Jugoslaviji, v okviru domačega omrežja pa je povečal hitrost povezav med glavnimi ljubljanskimi vozlišči in vzpostavil stalno povezavo med Ljubljano in Mariborom s hitrostjo 2Mb/s. Povezave do Kranja in nekaterih drugih ustanov po državi so povečali na 64Kb/s. Moč, ki sta jo projekta KIS in SZTI podelila inštitutu IZUM, je v teh letih povzročila precej trenj med univerzama. V Ljubljani so verjeli, da bi morali razvijati konkurenčni model, ali pa vsaj v večji meri v razvoj vključiti ljubljanske strokovnjake.

Zavod ARNES je leta 1992 prevzel tudi skrbništvo nad omrežjem, ki ga je pred tem gradil IZUM. Z glavnimi uporabniki, med njimi najpomembnejši IZUM, IJS, in obe univerzi, so poenotili pristop in cilje za nadaljni razvoj in izgradnjo njegove omrežne infrastrukture. Uporabniki so želeli, da osrednja omrežna hrbtenica po državi podpira več takrat uveljavljenih omrežnih protokolov DECnet, x.25/OSI in TCP/IP in da so vzpostavljene povezave s pomembnimi svetovnimi akademskimi omrežji. Omrežje so še naprej postopno širili v kraje po vsej državi in vanj vključevali vedno več uporabnikov od fakultet, inštitutov, osrednjih knjižnic in muzejev do celotnega sistema srednjih in osnovnih šol in splošnih knjižnic. Za svoji omrežji sta vsaka posebej skrbeli obe univerzi. Posebej odmeven je bil projekt novega univerzitetnega omrežja Metulj v Ljubljani. ARNES je prevzel skrb za mednarodno povezavo, IZUM pa je vzdrževal še dodatno satelitsko poverzavo z omrežjem v Rusiji. Kot član združenja evropskih akademskih mrež(RARE) in združenja za razvoj in širitev internetnih protokolov(RIPE) je ARNES ob mednarodnem priznanju Slovenije registriral tudi novo vrhnjo domeno .SI za Slovenijo in pridobil serijo internetnih naslovov, ki so jih leta 1992 začeli podeljevati uporabnikom. Mednarodno povezavo so zamenjali z novo hitrejšo prek naslednje generacije omrežja IXI, ki je vključevala podporo za internetne povezave European multi-protocol backbone(EMPB).

Leta 1993 so bila vzpostavljena prva štiri vozlišča ARNES v Ljubljani, Mariboru, Kranju in Piranu in med njimi povezave s hitrostjo 2Mb/s. Povezave v omrežje so bile najprej možne prek najetih linij ali prek omrežja SIPAX. Financiranje zavoda je bilo neurejeno, vendar so uspeli pridobiti sredstva za nakup nujno potrebnega usmerjevalnika Cisco in druge opreme, s katero so leta 1993 v omrežju z zaostankom omogočili tudi nove internetne storitve za oddaljen dostop(Telnet), prenos datotek(FTP), elektronsko pošto(SMTP) in druge razširjene storitve kot so novičarske skupine USENET in dostop do tujih podatkovnih bank. Po državi so nato začeli nameščati številne klicne modeme, ki so končnim uporabnikom omrežja(teh naj bi bilo leta 1992 okrog 2000, leta 1993 pa že okrog 6000) omogočili cenejši lokalni dostop in dostop od doma. Omrežni promet je v tem času naraščal približno za 10% na mesec, eksplodiral pa je nekje leta 1995. Leta 1994 so v okviru vozlišča ARNES pri PTT Slovenija vzpostavili pomembno slovensko državno vozlišče(SIX) z namenom da bi uredili notranji promet med ponudniki dostopa. V tem času sta bila sicer prisotna le dva ponudnika: ARNES in prvi komercialni ponudnik NIL d.o.o., ki je nudil dostop prek slovenskega dela omrežja EUnet. V omrežju Internet so se prvi komercialni ponudniki dostopa začeli pojavljati leta 1989, v Evropi pa je kmalu za tem postalo med prvimi komercialnimi ponudniki prav omrežje uporabnikov Unix(EUnet). Z uvedbo interneta so drugi modeli tako v Sloveniji, kot širše v Evropi, počasi a vztrajno izgubljati na pomenu.