Prvi računalniki v Sloveniji, 12c.del - porazdeljena obdelava podatkov

V sedemdesetih so se z napredkom mikroelektronike v telekomunikacijah lahko uveljavili digitalni sistemi, v računalništvu pa revolucionarni mikroračunalniški sistemi. Bolj ekonomičen in smiseln je tako postal nov koncept porazdeljene obdelave podatkov na mestu njihovega izvora. Računalništvo je vse manj slonelo na velikih računalnikih. Pripravo, urejanje in pogosto tudi obdelavo podatkov so ob zadostnih procesnih in pomnilniških zmogljivostih začeli prevzemati mikroračunalniki. Z združljivo komunikacijsko opremo je teoretično postala možna tudi neposredna komunikacijo med posameznimi napravami. Vse te nove možnosti, ki sta jih obljubljala mikroelektronika in mikroračunalništvo so vplivale na razvoj novih mrežnih konceptov. Postalo je jasno, da investiranje v toge centralizirane računalniške mreže ne bo več smiselno. Razvoj v smeri porazdeljene obdelave podatkov je računalniško in komunikacijsko industrijo spodbudil k iskanju primernih komunikacijskih protokolov in tehnologij. Obdobje tako imenovanih protokolnih vojn je prineslo na eni strani uporabo bolj komercialno usmerjenega protokola X-25 v javnih omrežjih za prenos podatkov, na drugi pa uporabo nekoliko bolj odprtega protokola TCP/IP v raziskovalnih omrežjih. Do konca sedemdesetih je že večina evropskih držav prilagodila svoja telekomunikacijska omrežja digitalnemu prenosu podatkov, vsesplošna pa je postala tudi uporaba mikroračunalnikov.

Raziskave novih mrežnih konceptov so se že v začetku sedemdesetih začele tudi pri nas z vključitvijo naših strokovnjakov v evropski projekt COST-11. Naša ekipa je pri projektu sicer sodelovala le na teoretični ravni, praktično pa so si prizadevali za vključitev v sodobne mrežne tokove prek povezave Republiškega računskega centra z bolonjskim. Pri projektu COST-11 je šlo za razvoj skupnega koncepta evropske računalniške mreže EIN(European informatics network), ki bi povezala nekaj obstoječih raziskovalnih omrežij v Evropi. Raziskovalni omrežji utemeljeni na sodobnih principih paketnega preklapljanja sta najprej nastali v Angliji(NPL) in v Franciji(Cyclades). Leta 1976 je v okviru COST-11 prišlo do prve povezave omrežij NPL in Cylades, leta 1977 pa je začelo obratovati tudi testno omrežje Švedske, Norveške in Finske. Javne paketne mreže za komercialno izkoriščanje je medtem začelo vzpostavljati nekaj evropskih telekomunikacijskih podjetij, najprej v Franciji, Španiji in Angliji. Leta 1976 je konzorcij telekomunikacijskih podjetij sprejel uporabo protokola X-25, kar je spodbudilo povezavo več evropskih javnih omrežij za prenos podatkov. Do konca sedemdesetih so v tem okviru nastale tudi širše povezave in prvo svetovno omrežje. Temu se je prilagodil tudi projekt COST-11, ki se je preusmeril v raziskave in razvoj aplikacijskih rešitev za takšna omrežja. Razvoj TCP/IP je bil v veliki meri prenesen v ZDA, kjer je v kombinaciji z operacijskim sistemom Unix postal standard v omrežju ARPANET in omrežjih ameriškega obrambnega sistema.

Tako kot razvoj na drugih tehnoloških področjih je v Jugoslaviji zaostajal razvoj komunikacijskega omrežja. Na začetku sedemdesetih je bil sicer že narejen določen napredek, predvsem v Sloveniji. Po razširitvi omrežja med leti 1966-1968 so bile uvedene medkrajevne telefonske povezave že v 350 krajih po Jugoslaviji, od tega v 156 krajih v Sloveniji. Od 76 omrežnih skupin v Jugoslaviji je bilo vključenih že 62, v Sloveniji pa 6 od 9. Položen je bil tudi pomemben podaljšek koaksialnega kabla Beograd-Zagreb-Ljubljana na relaciji Ljubljana-Celje-Maribor-Avstrija, s čimer je bila omogočena vključitev štajerske omrežne skupine in tranzitna povezava Evrope z Bližnjim vzhodom. Kljub temu, da je Slovenija na tem področju prednjačila v Jugoslaviji, je imela Ljubljana le 8 priključkov na 100 prebivalcev, vsa pomembnejša mesta v Evropi pa povprečno okrog 25 priključkov na 100 prebivalcev. Najbolj razvito omrežje so imeli v Stockholmu in Zurichu z 72 in 61 priključki na 100 prebivalcev. Do leta 1970 je ljubljansko omrežje dobilo še dodatnih 12.000 telefonskih priključkov, še vedno pa izrazito premalo glede na realne potrebe mesta. Prva elektronska telefonska centrala v Jugoslaviji je bila vključena leta 1973 v Mostah. Ljubljansko omrežje je nato do leta 1975 dobilo še dodatnih 30.000 priključkov. S tem je povprečje v Ljubljani narastlo na 17 priključkov na 100 prebivalcev, še vedno daleč pod ravnijo razvitih zahodnih državah.

Brez dobro razvejanega omrežja prilagojenenga tudi digitalnemu prenosu podatkov so vse manj gospodarna postajala vlaganja v računalniško opremo v državi. Prva resna razmišljanja o javnem omrežju za prenos podatkov so se pri nas začela leta 1974. Takrat je bila pri komisiji za računalništvo in informatiko ustanovljena delovna skupina za računalniške komunikacije, ki je objavila študijo Računalniško omrežje SRS in leta 1974 in 1976 opravila anketi o komunikacijskih potrebah gospodarstva. Do leta 1979 so potrdili nujnost in upravičenost izgradnje omrežja za prenos podatkov. Odločitev je temeljila tako na potrebah gospodarstva kot tudi javne uprave. V tem času je bilo računalniško omrežje v Sloveniji sestavljeno iz omrežij Republiškega računskega centra, Zavoda za statistiko v povezavi z občinami, omrežij v okviru obeh Univerz, pa omrežij SDK, Ljubljanske banke in še nekaj drugih manjših omrežij. Vsa omrežja so bila utemeljena na zastarelih principih, povezave med njimi niso bile lahko izvedljive, če sploh, njihova uporabnost in zmogljivost pa je bila pravtako omejena. Izgradnja paketnega omrežja s protokolom X-25 v Jugoslaviji je bila opredeljena v okviru družbenega načrta 1981-85, kot nosilec pa je bil določen PTT. Marsikje v Jugoslaviji se je izgradnja zavlekla, v Sloveniji pa je omrežje Jupak poskusno začelo delovati leta 1986.