Čistejši ladijski izpuhi dodatno segrevajo ozračje

Medtem ko je bil letošnji julij najtoplejši izmerjeni mesec doslej, je v Severnem Atlantiku položaj precej ekstremnejši. Rekordne podira že od aprila in je bil julija celo najtoplejši dotlej. Temperaturne anomalije so marsikod presegale 3 °C, k čemur pa je pripomogel tudi manj razvpit dejavnik: čistejši ladijski promet.

Poleg izpustov toplogrednih plinov, ki so globalni dejavnik, in regionalnega dejavnika letošnjega vremena nad Atlantikom, ki oba segrevata ocean, je svoje dodal tudi ladijski promet. Pred tremi leti je Mednarodna pomorska organizacija pri Združenih narodih uvedla pravila, ki so za 80 odstotkov znižala emisije žvepla. To je izboljšalo kakovost zraka po vsem svetu, a je hkrati močno znižalo koncentracijo sulfatnih delcev v ozračju, ki imajo vlogo pri sejanju oblakov in njihovi večji odbojnosti (albedo). Duncan Watson-Parris z Oceanografskega inštituta Scripps je dejal, da smo spremenili tip oblakov.

Pojav je še zlasti izrazit v Atlantiku, kjer je ladijskega prometa res veliko. Efekt ni nov, saj koncepti vulkanske ali jedrske zime obstajajo že desetletja. Ko je leta 1815 izbruhnil ognjenik Tambora, je v ozračje potisnil toliko žveplenih delcev, de je bilo leto 1816 občutno hladnejše. Michael Diamond s floridske univerze je izračunal, da znižanja emisij žveplenih delcev iz ladijskega goriva predstavljajo en manjkajoči izbruh večjega vulkana na leto. Sulfati ali podobne soli tvorijo delce, ki kot kondenzacijska jedra omogočajo nastanek oblakov (sejanje). Hkrati so ti oblaki svetlejši, ker nastajajo manjše kapljice, in dolgotrajnejši ker se manjše kapljice teže združujejo do velikosti, ko začno padati nazaj na Zemljo. Oboje blaži segrevanje.

To ne pomeni, da moramo začeti v ozračje izpuščati velike količine žveplovih oksidov, ki bodo tvorili kapljice žveplene kisline, sejali oblake in odbijali več sončne svetlobe nazaj v vesolje. Kaže pa, da je tudi geoinženiring možen - včasih nehote - če bi to želeli.