V Fukušimi se še vedno kopiči radioaktivna voda

Več kot deset let po nesreči v japonski jedrski elektrarni Fukušima še vedno hladijo ostanke jedrskih reaktorjev s prečrpavanjem vode, ki jo potem skladiščijo v velikanskih rezervoarjih v okolici. Japonska že dlje časa napoveduje, da bo vodo izpustila v ocean, ker prostora za njeno skladiščenje ni več. Čeprav je njena radioaktivnost nizka, okoliške države temu nasprotujejo. Japonska odgovarja, da gre za običajen postopek, ki so ga v preteklosti izvajali že drugod po svetu.

Voda v rezervoarjih je očiščena večine radioaktivnih izotopov, v njej ostaja le tritij. Ta se hitro izmenjuje z običajnim vodikom (protij), zato ga praktično ni možno odstraniti. Izpusti odpadnih voda, ki so onesnažene s tritijem, so zato običajni tudi pri obratovanju drugih jedrskih elektrarn, ker dolgoročno skladiščenje velikih količin vode ni možno. V Fukušimi se je nabralo že skoraj 1,4 milijona ton vode s tritijem, kar je tudi kapaciteta vseh postavljenih rezervoarjev. Ti so polni. Gradnja novih ni smiselna, ker tratijo prostor, kjer bi stala nova oprema in stavbe, prav tako pa skladiščenje vode povzroča svojevrstna tveganja, če bi se ponovno zgodil potres ali tsunami.

Do leta 2013 je Japonska iz Fukušime izpuščala vodo, ki sploh ni bila prečiščena, odtlej pa se vse prečiščuje in skladišči. Spomladi jo bodo začeli izpuščati. Voda ima zaradi tritija radioaktivnost 100.000-1.000.000 Bq/l, zato bi izpust vsakega kubičnega metra te vode prispeval 4 mSv radioaktivnosti. Letni izpusti po načrtu bi prispevali 0,1 PBq, kar je precej manj od izpustov v okolje neposredno po nesreči, ki so znašali 15-30 PBq v morje in okoli 500 PBq v ozračje. Tritij je poseben tudi zato, ker je precej manj škodljiv. V živih bitjih se ne kopiči, ker se vodikovi atomi hitro izmenjujejo. Hkrati je beta sevalec, ki oddaja elektrone, ki jih zaustavi že list papirja. Tritij se na primer zato sploh ne všteva v indikativno dozo za skupno radioaktivnost vseh zaužitih radionuklidov.

Vse to so razlogi, da je izpuščanje s tritijem onesnažene vode sprejeto kot neizogibno in sorazmerno neškodljivo. Tako meni tudi Agencija za jedrsko energijo (IAEA). Generalni direktor Rafael Mariano Grossi pravi, da je izpust v skladu z globalnimi smernicami, bo pa zaradi količine vode to unikaten in zapleten postopek. A ljudje ostajajo skeptični, ker so zgodovinske izkušnje z radioaktivnostjo slabe. V južnem Pacifiku se še vedno spomnijo jedrskih poizkusov ZDA. Ko so leta 1954 Američani izvedli tak poizkus, je na atol Rongelap padal "sneg". V resnici je šlo za ostanke jedrskega poizkusa na Bikiniju, ki so po spremembi vetra pristali na Rongelapu. Otroci, ki so "sneg" jedli in se z njim igrali, so prejeli ogromne odmerke radioaktivnosti. To je rodilo tudi japonska protijedrska gibanja.

A kaže, da v odpadni vodi ni le tritija. Japonsko ministrstvo za gospodarstvo je letos priznalo, da približno tri četrtine uskladiščene vode vsebujejo tudi previsoke vrednosti drugih radioaktivnih elementov, ker čiščenja niso izvajali primerno. Filtrov niso menjali dovolj pogosto, zato TEPCO obljublja, da bo vodo pred izpustom še enkrat prečistil. Tudi zaradi tega so okoliške države skeptične. Japonska vlada pa vztraja, da je izpust vode problem, ki pa se mu ni možno izogniti. Ko bo konkreten postopek kot varen označila tudi IAEA, se bo to bržkone zgodilo.