Ameriška raba programja za zaposlovanje je neučinkovita

Na fakulteti Harvard Business School so se podrobno lotili vzrokov, zakaj nekateri sicer dobro kvalificirani delavci v razvitih državah težko pridejo do službe. Ugotovili so, da je v ZDA velik krivec slaba raba avtomatizacije pri zaposlovanju, torej programske opreme kadrovskih oddelkov.

Po tem, ko so kadrovski oddelki podjetij v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pričeli sprejemati vloge za zaposlitev tudi po elektronski pošti, je število kandidatov za posamezno delovno mesto pričelo občutno naraščati. Trend se še ne ustavlja, saj se je v preteklem desetletju v Združenih državah število prosilcev za določeno delovno mesto v povprečju podvojilo, s 120 na 250 oseb. Kadrovski oddelki so na povečano breme, ki sta ga prinesla digitalizacija in internet, odgovorili z - digitalizacijo postopka izbire kandidatov. Programje za avtomatizacijo zaposlovanja v ZDA danes uporablja okrog tri četrtine podjetij, oziroma skoraj vsa na listi Fortune 500, industrija takšne programske opreme pa promet prešteva v milijardah dolarjev.

Toda študija Harvard Business Schoola pravi, da je cena za hitrejše softversko sortiranje prosilcev za službo ogromna, saj da takšni sistemi skozi sito spustijo mnogo preveč ljudi, ki so za delovno mesto sposobni in primerni (plačljiv vir). Pri tem ne gre nujno za problem črnih škatlic strojno učenih algoritmov, temveč so razlogi precej banalnejši: kadrovske službe svojega programja kratkomalo ne znajo učinkovito uporabljati. To je, zelo slabo nastavljajo izbirne parametre. Raziskava navaja vrsto primerov, denimo ko je algoritem odstranjeval vse kandidate z večmesečnim obdobjem nezaposlenosti, ne glede na razlog; ali ko je od kandidatov terjal "znanje programiranja", čeprav bi dejansko morali zgolj vnašati podatke v računalnik. Na ta način naj bi bilo letno v ZDA zavrnjenih več milijonov prošenj kandidatov, ki bi na "staromoden" način - s sestankom s kadrovsko službo, brez težav prišli do delovnega mesta.

Dokument omenja, da se podobni vzorci kažejo tudi z raziskavami v Veliki Britaniji in Nemčiji, zato je precejšnja verjetnost, da s širjenjem opisane prakse v Evropo to ni več le ameriška težava. To je opozorilo, da bi se bilo smiselno o tem pogovarjati prej, preden sami postanemo kljukica ali križec v kadrovskem softveru - če nam že srhljive zgodbice o nadzornih algoritmih v ameriških obratih ne dvignejo dlak pokonci.