Otroci likvidatorjev iz Černobila nimajo več mutacij kot običajno

Ob 35. obletnici eksplozije reaktorja številka 4 v jedrski elektrarni v Černobilu so v Science objavili obsežno raziskavo genomov 130 otrok, ki so se v letih po nesreči (1987-2002) rodili tamkajšnjim staršem in so danes polnoletni. Sekvenciranje njihovih genomov je pokazalo, da otroci nimajo povišane ravni mutacij v primerjavi z normalnim povprečjem. To velja ne glede na prejet odmerek sevanja staršev in spol (tako staršev kot otrok).

To je primer raziskave, ki je pred 30 leti preprosto ni bilo možno opraviti, ker metod za učinkovito in dostopno sekvenciranje celotnih genomov ni bilo. Danes pa jih imamo, zato vemo ne le, da so mutacije pogoste, temveč tudi kako pogoste so. Otroci veliko večino genskega materiala podedujejo od staršev, poleg tega pa imajo še nekaj manjših sprememb, ki so posledica sprememb DNK v spolnih celicah staršev. Mutacije, ki v človekovih celicah nastanejo tekom življenja, se namreč dedujejo le, če se pojavijo v spolnih celicah.

Govorimo o mutacijah de novo. Trenutne raziskave kažejo, da se v vsaki generaciji pojavi 50-100 tovrstnih mutacij, kar je v skladu s povprečno frekvenco mutacij 10^-8 na nukleotid (človeški genom ima 3 milijarde nukleotidov). Z drugimi besedami: človeške celice imajo izjemno učinkovite mehanizme za iskanje in odpravljanje napak pri kopiranju DNK, se jim pa zelo redko kakšna izmuzne. V spolnih celicah se z leti kopičijo, zato se število mutacij de novo v potomcih povečuje s starostjo staršev ob spočetju za 0,6-1,5 napake letno za očete in 0,35 na leto za matere.

Mutacije lahko nastajajo spontano, vzpodbudijo pa njihov nastanek tudi okoljski dejavniki, med katerimi je radioaktivno sevanje pomemben vir. Zato so v najnovejši raziskavi spremljali potomce likvidatorjev in evakuiranih ljudi iz Pripjata, za katere obstojijo zanesljivi podatki o prejetem odmerku sevanja. Ti so znašali od 0 do 4080 mGy (povprečje 365 mGy za očete in 19 mGy za matere). Pri vrednosti 5000 mGy v naslednjih 14 dneh umre polovica obsevanih (LD50). Iz naravnih virov letno prejmemo manj kot 1 mGy.

Rezultati so vzpodbudni. Med prejetim odmerkom sevanja in številom mutacij de novo niso odkrili nobene korelacije. Preverili so tudi vpliv tobaka zaradi kajenja in tudi tu niso našli korelacije. Enako velja za uživanje alkohola. Preverjali so tudi dolžino telomer, kjer korelacije prav tako niso mogli dokazati. Glavna faktorja, ki sta vplivala na število mutacij in dolžino telomer, sta bila starost staršev ob spočetju (mutacije) oziroma starost posameznika (telomere). S 95-odstotno zanesljivostjo je ocenjeni vpliv sevanja manj kot 1 mutacije de novo na 100 mGy odmerka staršev. Otroci likvidatorjev niso imeli nič več mutacij kot otroci iz zdravih okolij.

Ob tem avtorji poudarjajo, da njihova raziskava proučuje vpliv realnih izpostavitev sevanju, ki so bile raztegnjene skozi daljše časovno obdobje. Predhodne raziskave na živalih so pokazale, da so visoki odmerki 2000-4000 mGy povzročali mutacije, a je šlo tam za zelo kratkotrajne visoke odmerke. Otroci, ki so sodelovali v raziskavi, so bili spočeti mesece ali leta po nesreči, zato vpliv sevanja na otroke, spočete zelo blizu tega dogodka, ostaja manj raziskan.