Podrobnejše informacije o opičjih zarodkih s človeškimi celicami

Z objavo v reviji Cell končno vemo več o raziskavah himer makaka in človeka, ki jih na Kitajskem raziskuje ekipa španskih, kitajskih in ameriških znanstvenikov.

Pred dvema letoma je španski časnik El Pais senzacionalno objavil vest, da španski znanstveniki na Kitajskem "raziskujejo človeško-opičje hibride". Kot prvo, šlo je za himere, torej organizme, ki jih sestavljajo celice z več različnimi genomi različnih organizmov. Križanci po drugi plati nosijo celice z enim genomom v jedru, ki je sestavljen iz genomov različnih donorjev. Drugič, šlo je za nekaj dni stare zarodke in torej ne razvita bitja. In tretjič, novica je pobegnila pred uradno objavo v znanstveni publikaciji, zato si je bilo z njo težko kakorkoli pomagati pri razumevanju tematike. Zdaj smo naposled z objavo v reviji Cell dobili tudi strokovni članek o tem dogajanju; sodelujoči pravijo, da je predvsem pandemija covida-19 kriva, da so za ta dokument potrebovali skoraj dve leti.

Če pogledamo natančneje, je skupina španskih, kitajskih in ameriških raziskovalcev, predvsem z inštituta Salk v San Diegu in Kunminške univerze za znanost in tehnologijo, ki jih vodi španski biolog Juan Carlos Izpisua Belmonte, ex vivo (izven maternice) raziskovala do 19 dni stare zarodke makakov, ki so jim vbrizgali človeške matične celice. Gre za specifične pluripotentne matične celice, ki se lahko razvijejo v katerokoli telesno celico. To je pomembno, ker je letošnjega januarja francoska ekipa objavila, da se druga sorta človeških pluripotentnih matičnih celic v družbi opičjih celic ne počuti dobro. Belmontejeva skupina je uporabila 132 zarodkov in jim človeške celice vbrizgala pri šestem dnevu starosti. Da bi jim lažje sledila, jih je "obogatila" s fluorescentno beljakovino, ki je pod mikroskopom rdeče zažarela. Po desetih dneh so bili živi še 103 zarodki, po 19 dneh le še trije, ki so še pred dvajsetim dnevom tudi sami odmrli.

Izsledki se tičejo več različnih področij. Kot prvo, gre za še eno potrditev nove tehnologije vzgajanja opičjih zarodkov izven maternice, ki nam v zadnjih letih omogoča, da jih "v posodici" gojimo do okoli dvajset dni. Drugič, himere so imele navdušujoče visok delež človeških celic: od 3 do 7 odstotkov. To je precej več kot pri himerah prašiča in človeka, kjer je bil velik uspeh, če je bilo razmerje ena na tisoč! To je še ena potrditev, da se celice različnih življenjskih vrst med seboj bolje razumejo, če so si v živalskem drevesu bližje - zaradi tega so Belmonte in kolegi tudi hitro prešli s prašičjih na opičje zarodke. Raziskave denimo kažejo, da so si človeške in mišje celice že tako različne, da med seboj tekmujejo in se uničujejo.

Še posebno pa so prisotni navdušeni, ker so uspeli opaziti sodelovalno komunikacijo med celicami človeka in makaka. To namreč odpira vrata do odkrivanja podrobnosti takšne interakcije, s čimer bi nemara lahko nanjo neposredno vplivali. Kakor zatrjuje Belmonte, namreč njihov namen ni vzgojiti žive himere, temveč pogruntati, kako celice različnih življenjskih vrst pripraviti do tega, da bodo med seboj sodelovale. Nato bi teoretično lahko prašičje celice pripravili do podobne tolerance in naposled vzgojili prašiče, katerih organe bi bilo mogoče uporabiti za človeške presaditve. (Raba prašičev v ta namen je etično manj sporna kot raba primatov.) To je tudi končni cilj teh raziskav, saj se v razvitih državah število donorjev zmanjšuje, povpraševanje pa povečuje - samo v ZDA ta trenutek na organ za transplantacijo čaka 100.000 ljudi.

Tole so torej po zametkih himer človeka s prašiči in ovcami najkompleksnejši organizmi te sorte doslej. To seveda sproža tudi obilico etičnih dilem in pomislekov, zato se je Belmontejeva skupina v tem oziru dobro zavarovala. Tesno je sodelovala z etičnimi komisijami vseh vpletenih ustanov, zato je v isti številki Cella poleg tega članka še en ločen, ki obravnava etično plat takšnih raziskav. Trenutno tako raziskave še potekajo v okviru veljavnih etičnih standardov, saj se testni zarodki niso razvili do stopnje, ko bi se začeli bistveno oblikovati možgani. Prav tod namreč tiči pomembna dilema: do kam je etično dopustiti razvoj opičjih možganov z vključkom človeških celic, da še lahko z gotovostjo govorimo o živali in smo sigurni, da ni sposobna človeškega doživljanja?