Nagrada v spomin Alfreda Nobela za ekonomijo 2020

Zaključil se je podaljšani teden razglasitev prejemnikov Nobelovih nagrad, ki ga že tradicionalno zaokrožuje nagrada za ekonomijo, ki jo švedska centralna banka podeljuje v spomin Alfreda Nobela. Nagrado prejmeta ekonomista s Stanforda Paul R. Milgrom in Robert B. Wilson za izboljšave teorije dražb in odkritje novih oblik dražb. Z njunimi dognanji je možno dražiti tudi dobrine in storitve, ki jih na klasičen način ni možno, denimo radijske frekvence.

Dražbe se na prvi pogled zdijo preproste. Prodajalec pač proda ponudniku najvišje cene, kupci pa želijo kupiti od prodajalca z najnižjo ceno. A dražbe obstajajo v več oblikah, od oblike dražbe pa je odvisen tudi njen izid. Analiza končnega izkupička je zapletena, ker se dražitelji ravnajo po informacijah, ki jih imajo, in po informacijah, za katere verjamejo, da jih imajo konkurenti. Prav tako se danes draži več blaga in storitev kot kdajkoli prej. To niso več le vreče krompirja ali redke slike, temveč tudi neoprijemljive pravice, denimo frekvenčni pasovi, koncesije, kuponi za izpuste CO₂ ali letališki termini. Danes se trguje celo s pričakovanimi vrednostmi v prihodnosti (futures) in zavarovanji za primer stečaja (CDS).

Izkupiček na dražbi je odvisen od treh faktorjev: vrste dražbe, dražene dobrine in negotovosti oziroma informiranosti dražiteljev. Najobičajnejša je angleška dražba, kjer se cena zvišuje, kupec pa postane, kdor je ponudil zadnjo (najvišjo) ceno. Nizozemska dražba gre drugače, saj se začne z visoko ceno, ki se znižuje. Kupec postane, kdor prvi ponudi (najvišjo) ceno. Pri drugih vrstah dražb ostali sodelujoči ne vidijo ponudb konkurentov. Včasih plača ponudnik najvišjo ceno, včasih dobi ponudnik najvišje cene dobrino po drugi najvišji ponudbi (second-price auction).

Teorijo za opis dražb je že v 60. letih razvil William Vickery. Ukvarjal se je z dražbami, kjer se ponujajo predmeti s subjektivno vrednostjo (denimo dres znanega košarkarja). Pokazal je, da v tem primeru format dražbe ne igra pomembne vloge. Robert Wilson je razvil teorijo za opis dražb dobrin s skupno vrednostjo, ki je pred dražbo negotova, po dražbi pa enaka za vse. Pokazal je, da racionalni dražitelji vedno ponudijo manj, kot je po njihovem mnenju dobrina vredna. Razlog so nepopolne informacije, saj racionalni dražitelj vedno upošteva možnost, da so drugi bolje poučeni, zato upravičeno ponujajo manj. Temu se reče prekletstvo kupca. Tudi interesi prodajalcev so različni, saj si včasih prizadevajo le prodati za čim več (zlasti zasebni prodajalci), spet drugič pa so pomembni še drugi interesi, denimo skrb za javno dobro (npr. pri dražbah koncesij).

Paul Milgrom je teorijo nadgradil, tako da je upoštevala tudi osebne vrednosti, ki so za vsaka dražitelja različne. Če gre za predmete, ki imajo osebne in skupno vrednost, denimo nepremičnino (vrednost je odvisna od tega, kako nam je všeč, in od tega, za koliko bi jo lahko v prihodnosti prodali), je analiza še posebej zagonetna. Pokazal je, da so končni izkupički odvisni od vrste dražbe in da prodajalci iztržijo največ, ko vedo dražitelji drug o drugem največ. V ZDA so po odkritjih letošnjih nagrajencev leta 1994 prvikrat dražili radijske frekvence, danes pa tak način uporablja večina držav. Razvili so sistem SMRA (Simultaneous Multiple Round Auction), kjer istočasno poteka dražba več dobrin (npr. frekvenčni pasovi v vseh regijah hkrati), hkrati pa se dovoljuje več krogov. Ko so leta 1994 prvikrat prodali frekvenčne pasove na tak način, so zaslužili nekaj desetkrat več kot poprej.