Microsoftovi podmorski podatkovni centri uspešno prestali dvoletni preizkus

Microsoft je končal drugo fazo projekta Natick, v sklopu katerega so pokazali, da so podmorski podatkovni centri povsem izvedljiva alternativa običajnim kopenskim. Ker se pri postavitvi centrov v gosto naseljenih področjih pojavlja problem drage zemlje, hlajenja in v končni fazi človeškega faktorja pri vzdrževanju, je Microsoft preizkusil drugačno možnost. V 12 metro dolgo cisterno so zložili računalniško opremo ene omare (12-rack) in jo potopili na dno Severnega morja v bližini škotskega otočja Orkney. Dve leti pozneje se je projekt uspešno zaključil.

Že pred petimi leti so začeli, ko so eksperimentalno plovilo Leona Philpot s strežniki potopili v Pacifiku, približno kilometer od kalifornijske obale. Od avgusta do novembra 2015 je uspešno delovalo, Microsoft pa je navajal številne prednosti: cenejšo postavitev, hitrejšo postavitev, lažje hlajenje itd. Poskus ob škotski obali je trajal dlje, in sicer dobri dve leti v bližini European Marine Energy Centra. Notranjost kapsule so napolnili z dušikom, dobro zatesnili in potopili.

Ugotovili so, da je bilo okvar osemkrat manj v primerjavi s klasičnimi strežniki. To pripisujejo kontrolirani atmosferi, nezanemarljiv razlog pa je tudi odsotnost kakršnega koli človeškega faktorja. Prav tako je bilo ozračje suho in brez tresljajev. Za lokacijo na Škotskem se je Microsoft odločil zaradi poceni obnovljive energije in hladnega morja, ki omogoča enostavno hlajenje.

Projekt Northern Isles je potekal v 12,2 dolgi valjasti kapsuli s premerom 2,8 metra. Poraba električne energije je znašala 240 kW, s čimer so gnali 12 omar z 864 standardnimi Microsoftovimi strežniki. Sistem je možno postaviti v 90 dneh, medtem ko na kopnem v tem času ne dobijo niti gradbenega dovoljenja, pravi Microsoft. To je sicer res, a le če bi želeli povsem novo lokacijo. Na obstoječih je vseeno možno kapacitete dodajati urneje.