Microsoft izpopolnjuje shranjevanje podatkov v steklu

V Microsoftovem raziskovalnem oddelku so v obstojno stekleno ploščico uspešno "zapekli" in nato prebrali dolgometražni film ter s tem dokazali smiselnost ideje o tovrstnem shranjevanju posnetkov, ki jo razvijajo v okviru projekta Project Silica.

Količina podatkov, ki jih iz sebe bruha človeška civilizacija, se skokovito povečuje, kar pomeni rastoče breme za tiste, ki se jih trudijo na ta ali oni način ohraniti za prihodnje rodove. Arhiviranje digitalnih informacij še vedno sloni na magnetnih trakovih, optičnih medijih in magnetnih diskih, ki pa začno zaznavno propadati in uničevati vsebino že po petih letih. Zato na primer v studijih Warner Bros., kjer si ne morejo privoščiti uničenja klasik, kakršna je V vrtincu, digitalno arhivirane vsebine dosledno prepišejo vsaka tri leta - kar pa pomeni nemalo stroškov.

Zato že dlje časa potekajo raziskave v smeri medijev, ki bi omogočali dolgotrajnejši zapis ničel in enic. Leta 2010 so na Univerzi v Kjotu demonstrirali koncept zapisa v kvarčno steklo z laserjem, kar je nekaj let pozneje prepričalo Hitachi, da se je vrgel v komercialni razvoj tehnologije. Toda do prebojev z njo so prej prišli na Univerzi v Southamptonu. Pred tremi leti so pokazali shranjevanje knjig v majhne steklene ploščice in v posrečeni reklamni akciji dosegli, da je na ta način zapisana trilogija Foundation Isaaca Asimova odpotovala v vesolje na razvpitem Teslinem roadsterju. To je pritegnilo pozornost Microsofta, ki je v sodelovanju z omenjeno univerzo v svojem laboratoriju v britanskem Cambridgu oblikoval razvojno skupino projekta Silica. Za praktično demonstracijo tehnologije so se neposredno povezali s podjetjem Warner Bros., ki ima iz uvodoma opisanih razlogov seveda velike apetite po zmogljivostih obstojnega arhiviranja.

Pri tem principu podatki niso napisani na površini medija, temveč v notranjosti: dvomilimetrska ploščica ima lahko sto in več plasti zapisa. Fizična enota informacije je voksel, ki ga v steklo zareže femtosekundni laser - se pravi, laser s časovno zelo kratkimi pulzi trajanja okoli 10^-15 s. Posamezni voksli nosijo informacijo v svoji kotni orientaciji (kar določa polarizacija snopa) in velikosti (kar določa moč snopa); glede na okoliščine pa lahko vsebujejo dodatne informacije še v samih koordinatah svoje lege v tridimenzionalni mreži. Medtem ko je pisanje še precej zamudno, saj mora laser pisati voksle enega po enega, pa je branje nekaj hitrejše, saj je moč z mikroskopom zajeti celotno plast pik naenkrat, nakar Microsoftovi inženirji uporabijo umetno inteligenco za hitrejše prevajanje slike v dejanske podatke.

Pred dnevi je ekipa pokazala dokaz, da je takšna tehnologija pripravna za trajno shranjevanje digitaliziranih video vsebin. V ploščico kvarčnega stekla dimenzij 75×75×2 milimetra so zapisali film Superman iz leta 1978 in ga nato iz materiala zopet v celoti prebrali. Konkretno to znaša 75,6 gigabajtov videa in še dodatno redundanco zavoljo preventivnega varovanja pred napakami. Ob tem je bila ploščica dovolj odporna, da je podatke obdržala tudi po namakanju v vreli vodi, peki v pečici, magnetizaciji in praskanju. Hiba je trenutno hitrost postopka, saj so film zapisovali ves teden, brali pa so ga tri dni. Toda raziskovalci so prepričani, da lahko z nadaljnjim izpopolnjevanjem pristopa ta čas hitro skrčijo. Tudi če bo na koncu znašal več ur na film, bo to povsem dovolj za komercialno rabo, saj bo namenjen dolgotrajnemu arhiviranju podatkov, ki se jih odloži na polico in dolgo ne dotakne. Raziskovalci menijo, da bi bile takšne kvarčne ploščice lahko obstojne vsaj sto let, nemara celo tisoč.