Znanstveniki delno oživili možgane prašičev več ur po smrti

Raziskovalci na ameriški Univerzi Yale so v prašičjih možganih več ur po usmrtitvi dosegli obnovitev mnogih celičnih življenjskih procesov, ne pa tudi usklajenega živčnega delovanja. Dosežek zna imeti korenite posledice za naše razumevanje možganske smrti.

Nekdaj so človeka proglasili za mrtvega, ko je nehal dihati ali mu je prenehalo biti srce; dandanes se zdravniška stroka pri tem ravna po točno določenih kriterijih možganske smrti. Zanjo velja, da nastopi precej hitro po tem, ko možgani zaradi prenehanja dotoka krvi izgubijo dostop do energije, saj gre za najbolj požrešen organ v našem telesu. Po petih minutah notranje zaloge hranil poidejo in takrat se sproži vrsta toksičnih kemičnih procesov, ki možgane uničijo. Vsaj tako smo menili.

Na Univerzi Yale so se odločili podrobneje raziskati, če so morda ti procesi reverzibilni. V bližnji klavnici so pridobili glave dvaintridesetih zaklanih prašičev, iz njih pobrali možgane in jih priključili na napravo za oskrbo s hranili, ki ji pravijo BrainEx. Razvili so jo sami in v možgane dovaja kisik, glukozo ter druge potrebne snovi, obenem pa tudi zaviralce živčnega delovanja, da izventelesni organi ne bi slučajno obnovili zavesti. Čeprav je od zakola preteklo vsaj štiri ure, so se možgani - vsaj na celični ravni - pobrali. Celice so ponovno pričele porabljati kisik in glukozo ter proizvajati energijo in ogljikov dioksid, delovati je začel tudi imunski sistem. Ko so omejene dele tkiva izpostavili električnemu toku, so ugotovili, da so nevroni še vedno zmogli prenašati informacijo. Niso pa skušali obnoviti (ali nasploh opazili) organiziranega živčnega delovanja v širšem obsegu. Ti možgani so bili tako uradno še vedno mrtvi.

Dogajanje so natančno spremljali šest ur, pri nekaterih primerkih so takšno polživljenje ohranjali celo do 36 ur. To odpira povsem novo poglavje v raziskovanju odmirajočih možganov in bi lahko imelo daljnosežne posledice za naše razumevanje smrti in pa hudih možganskih poškodb ter bolezni. Posledično zna močno vplivati na transplantacijsko dejavnost, saj bi v primeru, da bi se drastično izboljšala naša zmožnost reševanja ponesrečencev, to bržkone zmanjšalo razpoložljivost nadomestnih organov za starajočo se populacijo. Znanstveniki na dogodek zaenkrat gledajo predvsem s pozitivnega stališča, saj bi pogumnejše raziskovanje človeških možganov kmalu po smrti lahko dalo mnoge odgovore na vprašanja, ki jih imamo pri degenerativnih živčnih boleznih.