Ruski Big brother

Z začetkom meseca je v Rusiji začel veljati t. i. Jarovajin zakon, imenovan po konservativni poslanki Dume Irini Jarovaji. Njegov bržkone najbolj kontroverzen del nalaga ponudnikom mobilnih in internetnih storitev ter nekaterim družabnim omrežjem, da šest mesecev hranijo vsebino vseh tekstovnih sporočil, neposrednega sporočanja ter zvočne posnetke telefonskih pogovorov. Na zahtevo državnih varnostnih organov, podkrepljeno z odredbo sodišča, pa so vse to dolžni predati in po potrebi tudi dešifrirati. Prometne podatke uporabnikov pa morajo taka podjetja hraniti najmanj tri leta. Vlada je sicer podrobnosti zakona razdelala v posebni odredbi šele pred nekaj dnevi.

Zakon je bil sprejet že leta 2016 in že vse odtlej zbuja nasprotovanje domačih in tujih organizacij. Najprej zaradi spornega in izjemno široko zastavljenega zajemanja podatkov, ki bo zavezana podjetja obremenilo s hudimi naložbami. Nekateri, denimo ponudnik mobilne telefonije MTS, bodo za potreben shranjevalni prostor odšteli tudi po milijardo ameriških dolarjev. Sploh pa se je potem, ko je zakon podpisal tudi predsednik Putin, čez palec ugotovilo, da potrebne opreme ni na voljo ne le v Rusiji, pač pa po vsem svetu. Predsednik je zato ponudil državne pogodbe domačim proizvajalcem, da čim prej poskrbijo za potrebno strojno in programsko opremo. Druge bojazni se nanašajo zlasti na varnost takih baz podatkov, ki bodo skoraj zagotovo postale redna tarča hekerjev, njihova vsebina pa se bo brž znašla na črnem trgu informacij.

Zanimivo je, da zakon za zdaj vsega tega ne terja od tujih omrežij, denimo Facebooka, njegovega WhatsAppa in Instagrama, enako velja za Gmail, Skype, Twitter in Viber.