Nemški obveščevalci ujezili Avstrijce

Avstrijski predsednik Alexander Van der Bellen in premier Sebastian Kurz sta na včerajšnji skupni konferenci za novinarje od nemških oblasti zahtevala pojasnila glede prisluškovanja in nadziranja politikov, mednarodnih organizacij, novinarjev in podjetij na avstrijskih tleh.

Med leti 1999 in 2006 je namreč nemška zvezna obveščevalna služba (BND) spremljala kakih 2000 tovrstnih tarč, sta včeraj razkrila avstrijski dnevnik Der Standard in tednik Profil. Med spremljanimi organizacijami so bile tudi Mednarodna agencija za atomsko energijo (IAEA), ameriška in iranska ambasada, Organizacija držav izvoznic nafte (OPEC), pa tudi avstrijska ministrstva, banke, podjetja in tiskovna agencija APA. Podobne obtožbe so se prvikrat pojavile že leta 2014, ko so bili nemški obveščevalci obtoženi vohunjenja v imenu ZDA. Zdi se, da so Avstrijci celosten obseg nemškega vohljanja dojeli šele zadnje dni.

"Take stvari se med prijateljskimi državami ne morejo dogajati," je na tiskovni konferenci poudaril Kurz.

No, Avstrijci so tako vstopili v zgodbo, ki so jo že pred leti začeli novinarji. V začetku letošnjega leta pa je organizacija Novinarji brez meja oz. Reporters Sans Frontières (RSF) skupaj s še petimi nevladnimi organizacijami vložila pritožbo na nemško ustavno sodišče zoper nemški zakon o zvezni obveščevalni službi, po njej poimenovan tudi BND zakon. Med pritožniki, ki so pritožbo vložili zato, da bi pred nemško BND obranili sebe in svoje delovanje na področju preiskovalnega novinarstva, je tudi slovenski novinar Blaž Zgaga.

Novi nemški zakon o zvezni obveščevalni službi, ki je začel veljati z začetkom lanskega leta, je bil namreč uperjen prav proti vprašljivim praksam nemških obveščevalcev med leti 1999 in 2006. A se je v praksi izkazal v svoje nasprotje. Njegove določbe BND sicer omejujejo pri spremljanju oseb glede na njihovo nacionalnost. Komunikacijam nemških državljanov denimo sploh ne smejo prisluškovati, omejitve so tudi glede državljanov članic EU, no, glede tujcev pa daje zakon službi precej proste roke: taka komunikacija se sme prestrezati, če služi nujni vnaprejšnji obveščenosti države, njenim varnostnim ali zunanjepolitičnim interesom. Kar praktično pomeni bianco licenco za vsesplošno prisluškovanje tujcem. Tudi novinarjem. Omejitve, ki ščitijo delo novinarjev, take kot jih glede tega pozna denimo nemški kazenski zakonik, so v BND zakon namreč pozabili zapisati.

"Zakon omogoča tajnim službam vohunjenje za novinarji na tujem skorajda brez omejitev, enako velja za deljenje dobljenih informacij s tujimi obveščevalnimi službami. To je nedopustno poseganje v svobodo novinarskega dela, zato smo se pri vložitvi ustavne pritožbe pridružili prizadetim novinarjem," je povedal izvršni direktor nemške veje RSF Christian Mihr. In dodal, da so mnogi nedavni primeri uspešnega preiskovalnega novinarstva, denimo Panama Papers, nastali prav s pomočjo mednarodnega sodelovanja novinarjev.

Nemško spremljanje tujih novinarskih virov in deljenje pridobljenih informacij s kolegi iz tujih tajnih služb, bi tako zlahka pripeljalo tudi do razkritij dela domačih poročevalcev, kar pa je, kot rečeno, nemškim obveščevalcem izrecno prepovedano.