Evropa slovenskim ustavnim sodnikom: Tudi pri obravnavi pedofilov morate spoštovati človekove pravice

Evropsko sodišče za človekove pravice je spet ugotovilo, da slovenski organi preiskave in pregona niso ravnali skladno z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Prav tako Evropske konvencije o človekovih pravicah ne razumejo niti slovenski ustavni sodniki (no, tudi drugi sodniki so bili že “okarani”, upravnemu sodišču je pred dvema mesecema Evropa tako razložila, da ne razume upravnega prava - čeprav je upravno sodišče vmes ugotovilo, da v bistvu Strassbourg ne razume). Tokrat se je ESČP ukvarjalo z vprašanjem, ali lahko policija pridobiva podatke o dinamičnih naslovih IP brez odredbe sodišča. In ali imajo tudi pedofili človekove pravice.

Vse se je začelo leta 2006, ko je domnevni (no, v Sloveniji do sedaj obsojen na vseh sodnih inštancah) pedofil Benedik prek P2P programa prenašal datoteke z otroško pornografijo. Pretakanje prepovedane vsebine iz internetov so zaznali švicarski policisti, ki so o tem obvestili slovenske. Slovenska policija je - brez pomisleka - od ISP zahtevala in tudi pridobila podatke o lastniku priključka, ki mu je bil v kritičnem času dodeljen zaznani IP. Na tem podatku so potem gradili celoten kazenski postopek.

“Računalnik ni človek!”

Na prvi stopnji je bil Benedik obsojen. Seveda se je na sodbo pritožil, Višje sodišče v Ljubljani pa je odločilo, da njegova pritožba ni utemeljena. Še več, sodišče je odločilo, da so bili podatki pridobljeni zakonito, saj da za pridobitev podatkov sodna odredba ni potrebna.

Obsojeni se na tej točki ni ustavil. Pritožil se je tudi na Vrhovno sodišče. Tudi to je odločilo, da je policija postopala zakonito. Ugotovilo je, da so švicarji podatek o IP pridobili zgolj z opazovanjem internetnega prometa, ne da bi v promet posegali in da glede na naravo delovanja P2P omrežja ob dejstvu, da se Benedik ni zaščitil s kakšno od možnosti prikrivanja naslova IP, ne gre za nezakonito pridobivanje podatkov. Sodišče je tudi zaključilo, da ni šlo za pridobivanje osebnih podatkov obtoženega, pač pa zgolj za pridobivanje podatkov o uporabniku računalnika, ki je bil uporabljen za povezavo v internet.

Benedik je po pravico odšel še na zadnjo sodno institucijo v Sloveniji - vložil je ustavno pritožbo. Ustavno sodišče je v postopek pritegnilo Informacijskega pooblaščenca. Ta je (v enem od svojih redkih svetlih trenutkov v nekaj zadnjih letih) zatrjeval, da pridobivanje podatkov o imetniku naslova IP pomeni pridobivanje podatkov o identiteti uporabnika. Prometni podatki o komunikaciji niso smiselni, če ni podatka o tem, kdo komunicira. Pooblaščenec je poudaril tudi določbe Zakona o elektronskih komunikacijah ter nujnost pridobitve sodne odredbe za takšne primere. Ustavno sodišče tem argumentom ni sledilo in je raje odločilo, da ni šlo za kršitev ustave oz. človekovih pravic. Benedik naj ne bi skril svojega naslova IP, s čimer se je s tem izpostavil javnosti, s tem pa ni mogel pričakovati zasebnosti, saj naj bi komuniciral z širšim krogom oseb. Tako po mnenju Ustavnega sodišča ni šlo za podatke, ki jih varuje 37. člen Ustave, pač pa za podatke pod 38. členom, zato sodna odredba pač ni potrebna.

Evropa: Gre za vprašanje zasebnosti

Po odločitvi ustavnih sodnikov je Benediku ostala samo še Evropa oziroma ESČP. Tam je zatrjeval, da je bil kršen 8. člen EKČP, ki varuje zasebnost družinskega življenja in komunikacije. Zatrjeval je, da je ponudnik dostopa do interneta njegove podatke hranil nezakonito in da jih je policija pridobila na nedopusten način. Država se je branila, da Benedik nezakonitosti hrambe ni ugovarjal v predhodnih postopkih in je zaradi tega prišlo do prekluzije. Glede pridobivanja osebnih podatkov, pa je država navedla, da policija ni pridobila podatkov o njem, pač pa o njegovem očetu, ki je lastnik internetnega priključka in da tožnik sploh ni žrtev.

ESČP pa je ugotovilo, da gre za vprašanje zasebnosti. Prav tako je odločilo, da drugi člani družine, ki uporabljajo računalnik, sami pa niso neposredno naročniki storitev, prav tako uživajo pričakovanje zasebnosti. Glede pričakovanj zasebnosti, je ESČP zapisalo, da je Benedik lahko pričakoval določeno stopnjo zasebnosti, tudi če ni skril svojega naslova IP. Pričakoval je lahko, da ni mogoče povezati njegovega naslova z fizičnim računalnikom, brez posredovanja njegovega ponudnika dostopa do interneta. Prav tako je zapisalo, da je potrebno za pridobitev podatkov od ponudnika dostopa do interneta slediti zakonsko določenemu postopku, ki v našem pravu vključuje pridobitev sodne odredbe, kar je Ustavno sodišče pri svoji odločitvi povsem spregledalo. Zakoni so pač enaki za vse.