Varnost mobilnih telefonov: nove študije na miškah in podganah brez dokončne sodbe

Vprašanje varnosti mobilnih telefonov je že od njihovega širšega razmaha pereča tema, ki kljub številnim študijam še ni dobila enoznačnega odgovora. Dosedanje raziskave niso pokazale, da bi bili mobilni telefoni pretirano škodljivi, a jih intenzivno uporabljamo šele kakšnih 20 let, zato daljših longitudinalnih študij še ni. Nasprotniki mobilnih telefonov pogosto poudarjajo, da četudi bi bilo tveganje izjemno majhno, se milijarde uporabnikov vseeno seštejejo v merljive posledice. Zagovorniki odvračajo, da že poletno sonce seva bistveno močneje od antene na mobilnem telefonu.

Ameriški Nacionalni program za toksikologijo (NTP) je izvedel dve obsežni študiji, ki sta iskali dokončen odgovor na vprašanje varnosti mobilnih telefonov. NTP je že lani izdal preliminarne rezultate obeh študij, ki so poskrbeli za precejšen preplah, saj so imeli nekaj metodoloških pomanjkljivosti in nepojasnjenih smrti podgan v kontrolni skupini (brez mobilnih telefonov!). Sedaj je NTP objavil osnutek celovitejših rezultatov študije, ki še vedno niso brez težav. Miške in podgane so 9 ur dnevno izpostavljali radijskim valovom pri frekvencah 900 in 1900 MHz (GSM in CDMA) z odmerki od 1 do 10 W/kg. Splošna dovoljena meja za ljudi je 0,08 W/kg. Miške in podgane so bile torej izpostavljene odmerkom, ki jim ljudje ne moremo priti niti blizu. Testne živali so spremljali od 28 dni do dveh let, izpostavljene pa so bile že pred rojstvom.

S podganjimi samicami težav ni bilo. Tako tiste v kontrolni skupini kot tiste, ki so bile izpostavljene različnih ravnem sevanja mobilnih telefonov, so normalno živele in potem umirale. Statistično pomembnih razlik med skupinama ni bilo, prav tako niso odkrili nobenega vpliva odmerka sevanja na smrtnost. Pri samcih je šlo vse narobe. Kontrolna skupina brez izpostavitve mobilnih telefonom je imela ogromno rakastih obolenj, enako je veljalo tudi za podgane s telefoni. Edini rak, ki je bil pri tej skupini izrazitejši, je bil nevrosarkom, a šele pri odmerkih, ki so večkrat presegali tiste, ki bi jim bili lahko izpostavljeni tudi najbolj klepetavi ljudje.

Pri miškah je bila situacija bolj dolgočasna. Živele so normalno dolgo, signali GSM ali CDMA niso popolnoma nič vplivali nanje. Umrle so od starosti. Zanimivo je, da so tako mišji kakor podganji samci, ki so bili izpostavljeni sevanju, v povprečju živeli dlje in bolj zdravo od kontrolne skupine. John Bucher, ki je sodeloval v raziskavi, pojasnjuje, da so miške in podgane izpostavljali sevanjem, ki so bila bistveno močnejša od tistih, ki jih izkusijo ljudje pri telefoniranju. Končni zaključek preiskave je, nekoliko nenavadno, "nekaj karcinogene aktivnosti", čeprav ta statistično ni bila nič večja v nobeni skupini. Vpliv mobilnih telefonov so v raziskavi ocenili kot nejasen (ambiguous) in negotov (equivocal), kar je zgolj ena stopnja višje od dokazanega neobstoja povezave. To je seveda povzročilo precej napačnih interpretacij in pompoznih medijskih objav, da mobilni telefoni povzročajo raka. Ameriška agencija za hrano in zdravila (FDA) je jasno izjavila, da glede na zbrane in dostopne informacije ni zadostnih dokazov, da izpostavljenost radijskim valovom v trenutno dovoljenih mejah kakorkoli škodljivo vpliva na ljudi.

In to je tudi glavni zaključek raziskav. Čeprav se je z miškami in podganami dogajalo precej čudnih stvari v obeh skupinah, ni dokazov, da bi mobilni telefoni škodovali. Seveda pa tudi ni dokazov, da ne škodujejo.