Juno ob svitu v Jupitrov objem

Vesoljska sonda Juno, ki je na poti že skoraj pet let, bo navsezgodaj zjutraj prispela na cilj. Ob 5.18 uri po slovenskem času bo pričela približno pol ure dolg zadnji stadij utirjenja v Jupitrovo orbito, kjer bo slabi dve leti opravljala znanstvene raziskave. Jutrišnji manever predstavlja najnevarnejši del misije, saj je pri aktivaciji potisnikov za 35 minut največ možnosti, da gre kaj narobe.

Juno so z izstrelišča na Floridi na pot poslali 5. avgusta 2011. Čeprav se razdalja med Zemljo in Jupitrom giblje med 4,2 in 6,4 astronomskimi enotami, je moral Juno prepotovati kar 18,7 astronomskih enot, da je do Jupitra prispel v ugodni konfiguraciji in s primerno hitrostjo. Vesoljska dinamika je zanimiva veda, v kateri zemeljska intuicija odpove. Kdor se želi preizkusiti pri načrtovanju orbit, lahko to preizkusi s Kerbal Space Program. Juno je tako dve leti po izstrelitvi letel mimo Zemlje, da je pridobil dovolj kinetične energije za pot do Jupitra.

Juno in Jupiter sta trenutno 5,8 astronomske enote oddaljena od Zemlje. To pomeni, da povratna pot radijskega signala do tja 96 minut. Z drugimi besedami, če bo šlo pri utirjenju karkoli narobe, bomo to izvedeli tri četrt ure po katastrofi. Zato so znanstveniki iz NASE že poslali ukaz za samodejno utirjenje, ki ga bo vodil računalnik na Juno. V 35 minutah bo porabil skoraj dve toni goriva in oksidanta, s čimer bo treba zmanjšati hitrost sonde. Od tu bomo le z zakasnitvijo opazovali, kaj se tam dogaja. Mimogrede - po relativnosti teoriji to pomeni, da se bo za opazovalca na Zemlji postopek utirjenja začel ob 6.06 uri, ker pred tem trenutkom dogajanje na Jupitru na Zemljo ne bo imelo nobenega vpliva.

Jupitrova gravitacija bo Juno pospešila na vratolomnih 266.000 kilometrov na uro (relativno na površje planeta), zato bo Juno porabil skoraj dve toni goriva, da se upočasni ravno toliko, da se bo lahko utiril v orbito. Če bo šlo kaj narobe, bo odfrčal v vesolje, popravnega izpita pa pri tej milijardi dolarjev vredni sondi (700 milijonov dolarjev je stala izgradnja, ostalo so stroški delovanja) ne bo. Če se bo Juno uspešno utiril, bo Jupiter obkrožil 37-krat.

To bo šele druga sonda, ki se bo utirila v orbito okrog Jupitra. Precej podatkov o Jupitru smo dobili pri preletu Pioneerjev 10 in 11 ter Voyagerjev 1 in 2, Galileo pa se je v orbito okrog Jupitra utiril daljnega leta 1995. Svojo nalogo je opravljal do leta 2003, ko so ga s hitrostjo 50 km/s treščili na površje Jupitra, da ne bi slučajno z zemeljskimi bakterijami okužil sterilnih Jupitrovih lun.

Sonda Juno tehta 1600 kilogramov (ostalo je gorivo in oksidant) in meri 3,5 x 3,5 metra, poleg tega pa ima še ogromne 60 kvadratnih metrov velike sončne panele. Ti so tolikšni, ker je gostota energijskega toka s Sonca na Jupitru 25-krat manjša kot na Zemlji, napajati pa morajo osem instrumentov. Zmogli bodo 500 W. Poleg tega pa se bo moral Juno zaščititi pred sevanjem, ki je v okolici Jupitra močno. Negostoljuben planet ima daleč najmočnejše magnetno polje med planeti našega Osončja (za štiri velikostne razrede močnejše kot okoli Zemlje), ki koncentrira Sončev veter. Juno bo zato krožil po polarni eliptični orbiti, s čimer se bo izognil najaktivnejšim področjem. Sprva bo Juno krožil po orbiti z obhodnim časom 53 dni, kasneje pa bo prešel v drugo, 14-dnevno orbito. Pričakujejo, da bo zmogel kakšnih 37 obhodov, potem pa bo sevanje spražilo ključne mehanizme za delovanje in zagotavljanje stabilnosti. Zato bodo Juno 20. februarja 2018 poslali v Jupitrovo atmosfero in v smrtnem krču sonde poizkusili izvleči čim več podatkov.

Jupiter je ogromen planet, ki je odigral ključno vlogo pri razvoju življenja na Zemlji. Ni namreč običajno, da imajo sončni sistemi tako velike planete tako daleč od matične zvezde. Kako neki je Jupiter prispel na trenutno pozicijo, tudi še ni dokončno pojasnjeno. Dejstvo pa je, da je ta neuspela zvezda - če bi bil Jupiter malo težji (v resnici bi potrebovali kakšnih 75 Jupitrov), bi začel zlivati vodik in postal bi zvezda - veliki varnostnik notranjega Sončevega sistema. Z obhodno dobo 12 Zemeljskih let redno čisti vse večje grožnje notranjim planetom in skrbi, da se je življenje na Zemlji lahko sorazmerno nemoteno razvijalo (no, dinozavri se s tem ne bi strinjali).

Juno bo ugotavljal čim več podatkov o Jupitrovi sestavi. Za zdaj vemo, da ima ogromno atmosfero, ki postaja eksponentno gostejša, nihče pa ne ve, kaj je na dnu, če dno sploh obstaja. Če je Jupiter nastal z zgostitvijo ogromne količine plina, potem dna nima. Če pa je bil Jupiter sprva trden planet, ki je nase navlekel tisti 0,1 odstotka mase Osončja, ki je nima Sonce, ima trdo sredico. Prav tako bo Juno iskal odgovore na vprašanje, kje je Jupiter nastal. To lahko ugotovimo, ker je v različnih delih Osončja relativna zastopanost izotopov različna. Juno bo ugotavljal tudi, kaj je tisti mehanizem, ki povzroča to izjemno močno magnetno polje.

Juno se je uspešno utiril v orbito okrog Jupitra.