Linux 24 let kasneje

Če smo že pri visokih obletnicah ... včeraj zvečer je minilo 24 let od Linusove prve javne najave njegovega brezplačnega in odprtokodnega UNIX klona za domače računalnike. Iz nje je ob pomoči številnih zanesenjakov (ter sčasoma tudi podjetij) do danes zrasel moderni in zelo uspešni operacijski sistem GNU/Linux.

Zgodba z njim najbrž ne bi mogla biti bolj drugačna od tiste o nastanku Oken 95 v Redmondu. Linus Torvalds je začel povsem sam, ko je bil še študent računalništva na Helsinški univerzi. Tam se je jeseni 1990 prvič spoznal z UNIX-om (DEC-ovim Ultrixom), ki mu je bil zelo všeč, vendar pa ni tekel na navadnemu smrtniku dosegljivem računalniku. Zato se je odločil, da bo naredil svojo verzijo. Takoj v začetku naslednjega leta je uspel napraskati dovolj denarja za svoj prvi AT PC (Intel 386, 4MB RAMA, 40MB diska) in je v skladu z navodili iz Tannenbaumovega učbenika in njemu priloženega vzorčnega operacijskega sistema Minix začel z eksperimentiranjem. Najprej je spisal preprosti task switcher, iz česar je sčasoma zraslo jedro. Nato mu je dodal terminalski emulator ter tega povezal z modemom, da je lahko kar od doma bral novice z univerzitetnega NNTP strežnika. Sčasoma je želel od tam tudi prenesti kakšno datoteko, zato si je spisal preprosti gonilnik za svoj trdi disk. Vse skupaj je skušal ohraniti čim bolj podobno uradnemu UNIX (POSIX) standardu. Koda je bila napisana večinoma v C-ju, precej pa v zbirniku za Intelov 80386, ker se je sproti učil še programiranja za to arhitekturo.

Sistemu je dal delovno ime "linux" - Linusov Unix. Vendar ga sprva ni želel poimenovati po sebi, ker se je bal, da bo med kolegi na fakulteti izpadel preveč bahaško. Razmišljal je nekje v smeri "Freax", v smislu "Free Unix". Na koncu je odločitev o imenu "zacementiral" kolega s fakultete, ki mu je posodil nekaj prostora na fakultetnem ftp strežniku, in mu pri tem namenil mapo "/pub/os/linux/". Ime "linux" je tako ostalo v njegovi prvi najavi sistema na novičarskem seznamu comp.os.minix v avgustu 1991. Omenjena verzija 0.01 je imela malo več kot 10.000 vrstic kode.

Sistem je v tej inačici preizkusilo nekaj 10 ljudi. Zanimalo jih je predvsem, kako ta "UNIX" usposobiti na svojih lastnih domačih računalnikih (Amigah idr.). Linus jim je rekel, da bo težko, ker je njegova koda zelo specifična prav za Intelov 386. A očitno so vztrajali :). Linus je nato začel dobivati vedno več popravkov in jih integrirati v kodo sistema. V začetku naslednjega leta je kodo prelicenciral na Stallmanovo licenco GPL 2, ki je omogočala "zanimivo" kombinacijo pravic do popravljanja in prodaje Linuxa, a pod pogojem, da je njegova koda, s popravki vred, ostala odprta (tj. da je bila priložene distribuciji). To dejstvo je proti koncu desetletja, ko je bil Linux že zelo zmogljiva beštija z jedrom 2.2, GNU paketom UNIX programja, X11 grafičnim vmesnikom, omogočilo njegovo uporabo v komercialnih okoljih in dodobra doprineslo k nastanku celotnega "stacka" odprtokodne enterprise programske opreme po modelu brezplačne osnovne različice s plačljivo premium različico s podporo. Danes ta ekosistem poganja vsaj polovico oblačnih strežnikov, na katerih gostujejo vse te čudovite internetne storitve, ki jih imate tako radi, polovico mobilnih telefonov ter dve tretjini tablic, ter sicer majhen, a vztrajen delež namiznih računalnikov.