Redmondski velikan 40 let pozneje doživlja drugo pomlad

Paul Allen se je rodil leta 1953 v Seattlu, dve leti pozneje se je v istem kraju rodil še Bill Gates. Spoznala sta se na elitni zasebni srednji šoli Lakeside School, kjer ju je družilo navdušenje nad računalniki. Po stoodstotnem rezultatu na maturi je šel Allen študirat na Washington State University, Gates pa se je odpravil na drug konec države na Harvard, a sta z Allenom vseskozi ostala v stikih. Leta 1974 je Allen obesil študij na klin in šel delat kot programer v podjetje Honeywell, Gates pa mu je med počitnicami občasno pomagal. Januarja 1975 je izšel računalnik MITS Altair 8800, ki je uporabljal Intelov procesor 8080 in ki je spremenil zgodovino računalništva.

Dvaindvajsetletni Allen in devetnajstletni Gates sta 4. aprila 1975 v Novi Mehiki ustanovila podjetje Micro-Soft, ki je izdelalo interpreter za BASIC za omenjeni računalnik. Gates in Allen sta namreč hitro ugotovila, da je to eden ključnih delov, ki Altairu še manjka. Gates je poklical v MITS in ponudil, da izdelata interpreter. Osem tednov pred napovedano predstavitvijo nista imela ne Altaira ne interpreterja. Allen je napisal emulator sistema PDP-10, Gates pa interpreter. V osmih tednih sta napisala interpreter za BASIC, ki sta ga prvič preizkusila v Albuquerqueju na sedežu MITS-a. Deloval je. MITS je bil nad izdelkom dovolj navdušen, da ga je tržil kot Altair BASIC, in Microsoft je dobil prvo pogodbo. V letu 1976 je Micro-Soft zaslužil 16.000 dolarjev (okrog 60.000 današnjih dolarjev). Še istega leta so iz imena izpustili vezaj. Leta 1979 se je Microsoft preselil v zvezno državo Washington, kjer so imeli manj težav z iskanjem primernega kadra, leto pred tem so na Japonskem odprli prvo pisarno v tujini.

Microsoft je sodeloval s podjetjem Digital Research, ki ga je ustanovil Gary Kildall s svojo ženo. Kildall ni bil le deset let starejši od Allena, bil je tudi manj predrzen. Doštudiral je iz matematike ter na Univerzi v Washingtonu doktoriral iz računalništva. Digital Research je z Microsoft sodeloval tako, da je skrbel za operacijski sistem, Microsoft pa je urejal programske jezike. Med drugim so napisali tudi operacijski sistem CP/M, ki je tekel na procesorjih Intel 8080 in klonih. Leta 1981 je imel Microsoft 128 zaposlenih in 16 milijonov dolarjev prihodkov, Digital Research pa 5,4 milijona dolarjev. In tedaj se je pisala zgodovina, ki je po spletu naključij poskrbela, da je Microsoft danes eno izmed najbolj prepoznavnih podjetij na svetu, Digital Research pa je svojo pot žalostno sklenil leta 1991, ko ga je kupil Novell.

Leta 1980, ko je že postajalo jasno, da je v osebnih računalnikih prihodnost, je veliki IBM razvijal svoj model. Nujno so potrebovali čim več programske opreme in seveda operacijski model. IBM je stopil v stik z Gatesom in se zanimal za operacijski sistem CP/M, ki pa je bil v lasti Digital Researcha. Gates jih je napotil h Kildallu, ki pa tedaj ni našel časa za srečanje z IBM-om, temveč je tja poslal svojo ženo. Ta ni želela podpisati pogodbe o nerazkrivanju (NDA) in ni bila navdušena nad sodelovanjem, zato dogovora niso sklenili. IBM pa je operacijski sistem nujno potreboval.

Vskočil je Gates, ki je poznal Tima Petersona in njegovo podjetje Seattle Computer Products. Za 50.000 dolarjev je odkupil njihov operacijski sistem 86-DOS, nato pa je podpisal pogodbo z IBM-om, ki mu je navrgla večkratnik tega zneska. Čeprav je bil 86-DOS manj zmogljiv od CP/M, je Kildall vlak zamudil. 86-DOS je bil dovolj podoben CP/M in od programov ni zahteval veliko prilagoditev. Microsoft je postal glavni IBM-ov dobavitelj operacijskega sistema, pogodba pa je Microsoftu dovoljevala, da operacijski sistem prodaja tudi drugim podjetjem, kar so seveda počeli. Za nameček se je bil Peterson pri razvoju 86-DOS zgledoval prav po CP/M, ki ga je nadgradil in dodelal tako, da je podpiral tudi 16-bitni procesor Intel 8086. Peterson je kasneje Gatesu očital, da je prikril svoje sodelovanje z IBM-om in da je vse pravice za 86-DOS kupil s figo v žepu. Na koncu je prejel milijon dolarjev v poravnavi. Tudi Kildall je želel tožiti, ker je DOS uporabljal nekatere klice iz CP/M, a se Kildall za tožbo zaradi pomanjkanja sredstev ni odločil. Zadovoljil se je s ponudbo, da bo IBM ponujal tudi CP/M-86. Hkrati je Kildall razvil tudi DR-DOS, ki je bil izboljšan klon Microsoftovega DOS-a, se ni nikoli prav prijel. Razlog je bilo tudi Microsofto monopolno vedenje, saj so se njegovi programi na DR-DOS namenoma rušili, za kar (in drugo nezakonito početje) je Caldera kot naslednik Digital Researcha iztožil 150 milijonov dolarjev leta 1996.

Prijateljstvo med Microsoftom in IBM-om je bilo sila čudno. Microsoft je bil majhno, živahno in prožno podjetje, ki se je hitro prilagajalo novostim in kjer so vladali neformalni odnosi. IBM je bil njegovo nasprotju. Velika in zategnjena korporacija pomeni, da v njej vlada stroga hierarhija. V praksi je to pomenilo, da če je želel programer vnesti spremembo funkcionalnosti v program, je moral dobiti dovoljenje od svojega nadrejenega, ki je vprašal svojega nadrejenega itn. Hitro so minili tedni, preden so sprejeli odločitev.

IBM in Microsot sta skupaj razvijala nov operacijski sistem OS/2, hkrati pa je Microsoft sam razvijal tudi Windows. Microsoft je ugotavljal, da OS/2 ne bo prinesel želenih rezultatov, zato so čedalje več programerjev premeščali na projekt Windows. Ko je leta 1990 novi Windows 3.0 popolnoma obnorel množice in pregazil OS/2, je postalo jasno, da bo nadaljnje sodelovanje med podjetjema nemogoče. Microsoft je prekinil pogodbo z IBM-om in se posvetil Windows. Gates, ki je bil izvršni direktor Microsofta vse od njegove ustanovitve, je zopet ukanil konkurenco.

Prodaja Windows je eksponentno rasla in Windows 3.1 ter Windows 95 sta spremenila način, kako danes razmišljamo o osebnih računalnikih. Poleg linije Windows je Microsoft imperij pomagal graditi pisarniški paket Office. Danes je podjetje resen igralec tudi na trgu strojne opreme, kjer poleg konzol Xbox razvijajo tudi linijo tabličnih računalnikov Surface. Z nakupom finskega podjetja Nokia pa so nenadoma postali eden največjih proizvajalcev pametnih telefonov in sistemov zanje. Danes je Microsoft tretje največje podjetje na ameriški borzi, njegova programska oprema pa teče na 90 odstotkih računalnikov na svetu. Gates se je vmes umaknil z vodilnega mesta. Leta 2000 ga je zamenjal Steve Ballmer, ki ga je lani nadomestil Satya Nadella.

Microsoft je imel tudi težke trenutke, velike zablode in neuspele projekte. Med največje zablode lahko gotovo štejemo Zune, Bob, Mira, Kin in Windows Mobile, ki jih uporabniki sploh niso posvojili. Potem so tu še verzije, s katerimi na prvi pogled ni nič narobe, a se jih je prijela stigma, da gre za katastrofo - Internet Explorer 6, Windows Millennium, Windows Vista, Windows 8. Nekateri so resnično slab kos kode, drugi so le toliko drugačni od ustaljenega, da jih uporabniki niso sprejeli. Tudi s tožbami Microsoftu ni manjkalo izkušenj, saj so se morali na obeh straneh Atlantika konstantno soočati z očitki, da izkoriščajo svoj monopolni položaj na trgu operacijskih sistemov.

Na prelomu tisočletja, ko je Ballmer prevzel žezlo, je bil Microsoft v dobri formi, a je šlo zlagoma na slabše. Katastrofalni izdelki, kot je bil Bob, nikoli niso problem, saj jih trg hitro izpljune. Nevarnejši so izdelki, s katerimi podjetje počasi drsi v irelevantnost, medtem ko jih konkurenca prehiteva po desni. To se je zgodilo Nokii, ki se ni znala odzvati na prodor iPhonov in Androida. Microsoft, ki je imel nekoč absolutni monopol na trgu operacijskih sistemov in brskalnikov, je kar naenkrat dobil konkurenco v obliki Appla, Mozille, Linuxa in drugih. Sam osebni računalnik je dobil konkurenco v obliki pametnih telefonov in tablic. Ballmer se je 14 let po najboljših močeh boril s trgom, a je na koncu mesto prepustil Satyi Nadelli, ki ima cilj reorganizirati in revitalizirati Microsoft. Za zdaj mu dobro uspeva.