Planet Zemlja: jedro ni eno, jedri sta dve

Kitajski in ameriški raziskovalci v novi številki Nature Geoscience poročajo o odkritju, ki utegne zahtevati popravke v učbenikih geografije in geologije. Uveljavljeno strukturo Zemlje, ki jo tvorijo skorja, plašč, tekoče zunanje jedro in trdno notranje jedro, utegnemo kmalu razširiti z novo plastjo v notranjem jedru. Rezultati gibanja potresnih valov kažejo, da ima notranje jedro v resnici dva sestavna dela z različno strukturo, med katerima je jasna ločnica.

Dostop imamo le do skorje, ki je na kontinentih debela 30-50 kilometrov, pod oceani pa manj kot 10 kilometrov; še najdlje so prevrtali Rusi, pa vseeno niso prišli niti blizu plašča. Pod njo je raztaljen plašč, ki ga sestavlja več delov - zgornji plašč, prehodni sloj, spodnji plašč in sloj D. V sredici najdemo notranje in zunanje jedro. Prvo je trdno, ima polmer 1220 kilometrov in ga sestavljata pretežno železo in manjši del niklja. Zunanje jedro ima podobno sestavo, le nekoliko manj vroče je, kar je ključno za vzdrževanje magnetnega polja, saj je notranje jedro segreto nad Curiejevo temperaturo. Notranje jedro raste s hitrostjo pol milimetra na leto, saj se zunanje jedro počasi hladi in spreminja v trdno agregatno stanje.

O natančni zgradbi notranjega jedra, ki ga je leta 1936 odkrila Inge Lehmann z analizo seizmografov potresov na Novi Zelandiji, vemo manj kakor o višjih plasteh. Sedaj pa kaže, da sestoji iz dveh različnih plasti, za kar sploh nismo vedeli. Z analizo sekundarnih valov potresov s celega sveta iz obdobja 1992-2012 so odkrili, da notranje jedro sestoji iz dveh plasti. Železovi kristali v notranjem delu notranjega jedra imajo ureditev vzhod-zahod, medtem ko so v zunanjem delu notranjega jedra urejeni sever-jug. Avtorji raziskave poudarjajo, da bodo morali do dokončnega izvesti še dodatne raziskave, a trenutni podatki so v skladu z nekaterimi prejšnjimi meritvami.

Podatki o zgradbi Zemlje so pomembni, ker odstirajo pogled v preteklost. Trenutno kažejo, da se je moral v preteklosti zgoditi katastrofalen dogodek, ki je obrnil orientacijo zunanjega dela notranjega jedra. Mogoče, pravi prvi avtor, opazujejo ostanke nekdanjega obrata magnetnega polja.