Domače branje: Nassim Nicholas Taleb: Črni labod (2007)

V sobi sedi petdeset mlajših moških. Po gaussovem statističnem povprečju bodo verjetno visoki dobrih 170 centimetrov in težki nekaj več kot 70 kilogramov. Takšna napoved je precej zanesljiva, saj znanstveniki doslej še niso odkrili osem metrov visokega ali pol kilograma težkega odraslega človeka, ki bi bistveno pokvaril povprečje.

Kaj pa, če namesto višine in teže ocenjujemo njihove prihodke in se med njimi znajde Bill Gates ali kak drug milijarder? V tem primeru bodo v povprečju vsi milijonarji, napake pa po gaussovi metodi ne bi mogli predvideti ali preprečiti, saj so lahko premoženjske razlike bistveno večje od telesnih. Nihče ne more biti stokrat višji ali težji od vas, lahko pa je tudi po več tisočkrat bogatejši.

Z zadrego skritega milijarderja je libanonsko-ameriški matematik Nassim Nicholas Taleb razložil zelo pogosto človeško zmoto, ki jo je poimenoval „problem črnega laboda“. Velika večina labodov je belih, zato črne ptice ponavadi obravnavamo samo kot posebnost ali zanemarljivo statistično napako. Vendar je lahko takšna posplošitev v resničnem svetu zelo nevarna, je opozoril Taleb.

Največjih sprememb ne prinašajo dogodki, ki se držijo statističnega povprečja, ampak tisti, ki ga kršijo. Desetega septembra ne bi mogel nihče napovedati terorističnega napada na newyorška dvojčka, ki se je zgodil naslednji dan. Noben politični analitik si ni mogel predstavljati, da bo avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu ustrelil nek Gavrilo Princip in sprožil prvo svetovno vojno. Prav tako se ni leta 2006 še nikomur zdelo, da bo mali Google postal eno najvplivnejših podjetij v zgodovini človeštva, ali da bo že prihodnje leto zamajal globalni kapitalizem, se je spominjal Taleb. Vsi so verjeli, da bodo trgi z manjšimi odkloni v povprečju še naprej rasli. In tudi njihovi modeli so potrjevali takšno napoved.

Taleb – sicer tudi sam uspešen borzni trgovalec – je zato v knjigi Črni Labod zelo ostro napadel poklicne napovedovalce prihodnosti, ki ne zmorejo razmišljati o skrajno malo verjetnih ali naključnih dogodkih: zlasti akademike, novinarje in ekonomiste.

Ne le, da se premalo zavedajo omejenosti človeškega znanja in popolne naključnosti črnih labodov. S svojim šarlatanskim napovedovalništvom uspešno preprečujejo poskuse, da bi postavili robustnejše družbene in gospodarske sisteme, ki bi znali omiliti katastrofalne učinke nepredvidljivih dogodkov. Toda ekonomisti nikoli ne razmišljajo o ranljivosti gospodarstev, ko govorijo o njihovi rasti. V svoji metodi so zato popolno nasprotje gradbenih inženirjev, ki morajo pri načrtovanju mostu ali stavbe vedno upoštevati tudi zumajpovprečne vremenske pojave.

A tudi inženirji in znanstveniki pogosto podležejo drugi pogosti človeški pomanjkljivosti, ki jo je v knjigi opisal Taleb: pripovedni napaki. Ko se črni labodi že zgodijo, jih znamo zelo dobro pojasniti. Ko se most podre, natančno vemo, kateri steber bi morali bolje utrditi in kateri inšpektor je spregledal konstrukcijsko napako. Enako suvereni smo pri gospodarskih, političnih in zgodovinskih analizah ter pisanju biografij velikih posameznikov. Zato je mogoče vsako naključno muho, napako ali genialno domislico Steva Jobsa povezati v prepričljivo zgodbo o Applu. Le da se iz takšne zgodbe ne bomo ničesar naučili. Še najmanj predvideti novega Jobsa ali Appla.

Ko se je leta 2002 pred kongresnim odborom zagovarjal nekdanji ameriški obrambni minister Donald Rumsfeld, je kongresnikom pojasnil, da se za okupacijo Iraka niso odločili samo zaradi domnevnega orožja za množično uničevanje. Okoliščine v Iraku so bile tako zapletene, da pred napadom niso upoštevali samo „znanih znank“ in „znanih neznank“, ampak so državo napadli predvsem zaradi „neznanih neznank“.

Po branju Črnega laboda se njegova razlaga zazdi celo malce smiselna, čeprav Taleb verjetno ne bi bil navdušen nad takšno zlorabo njegovega argumenta.