Domače branje: Norbert Wiener: Cybernetics (1948)

Za vse so bili krivi nemški letalski inženirji, ki so izdelali prehitra vojaška letala. Sistemi protiletalske obrambe jim niso mogli več slediti in strelci so le na slepo tratili dragocene naboje.

V ameriški vojski so pomislili, da problema hitrih letal ne morejo rešiti samo inženirji, ampak potrebujejo tudi pomoč teoretičnih znanstvenikov. Zato so v poseben raziskovalni oddelek povabili znanega matematika Norberta Wienerja in ga prosili, naj jim pomaga razviti matematični model, s katerim bi protiletalsko orožje naučili predvidevati obnašanje sovražnega letala ter sproti prilagajati merilni sistem.

Wiener je vedel, da mora razviti dinamičen model, saj matematičnega merilca ne čaka le izračunavanje krivulje gibanja letala in izstrelka, ampak bo moral upoštevati tudi manevre pilota, ki se bo hotel izogniti protiletalskemu ognju. Uporabil je teorijo signalov in izpopolnil načelo povratne zanke, s katerim je postavil enega izmed matematičnih temeljev za učeči se stroj in umetno inteligenco. Navdihnilo pa ga je preteklo sodelovanje z mehiškim fiziologom Arturom Rosenbluethom, s katerim sta se veliko pogovarjala o zapletenih fizioloških nadzornih mehanizmih, ki v telesu vzdržujejo občutljivo stanje homeostaze.

Za Wienerja so bili ti fiziološki mehanizmi nekakšni informacijski sistemi, ki jih je uravnavalo podobno načelo povratne zanke kot njegovega robotskega protiletalskega strelca. To idejo je v knjigi razširil v nov znanstveni pristop – kibernetiko – s katerim je matematično utemeljil samouravnalne mehanizme v robotiki, bioloških ekosistemih, kognitivnih procesih in človeških družbah. Zato je postala kibernetika v šestdesetih in sedemdesetih letih izjemno zanimiva za študente računalništva, razvijalce umetne inteligence in začetnike kibernetske kulture, ki so v »informacijskem stroju« videli revolucionarno priložnost, da s sistemi povratnih zank vzpostavimo homeostatično ravnovesje v človeški družbi.

Vendar Wiener ni bil samo nadarjen matematik, ampak tudi humanist. Zato je v nematematičnih poglavjih zapisal številne pomisleke glede uporabe umetne inteligence, ki so jih poznejši ideologi silicijeve doline med branjem in včasih skoraj kultnim čaščenjem kibernetike namenoma spregledali. Prepričan je bil, da homeostaze v organizmu, ekosistemu ali družbi ne prinese tekma, ampak ravnovesje in sodelovanje med posameznimi deli sistema. Zato ga je skrbelo, da se bodo umetne inteligence in avtomatizacije polastili enaki „nehomeostatični“ dejavniki kot nekoč tehnoloških dosežkov industrijske revolucije: kapital, tržna tekma, diktatura učinkovitosti in pohlep.

Wiener je napovedal, da bodo imeli pametni stroji podoben vpliv na kongitivno delo kot ga je imel parni stroj na fizično. Zapisal je, da bi nas lahko pametni in skoraj neskončno produktivni stroji odrešili dela in vsem prinesli blaginjo. Vendar se to ne bo zgodilo, če bomo ljudi prisilili v tekmo z nečloveško učinkovitostjo strojev, saj ima takšna tekma samo en možen izid. Stroji bodo najprej prevzeli dolgočasna in birokratska opravila, ker bodo hitrejši, natančnejši, zanesljivejši in predvsem cenejši od ljudi. Nato bodo zamenjali manj zahtevne poklice v storitvenem sektorju, na koncu bodo sledili še beli ovratniki, specialisti, ustvarjalci in umetniki.

V svetu, kjer bo preživetje še vedno odvisno od plačanega dela, skoraj noben človek več ne bo mogel preživeti s plačanim delom, je zaslutil utemeljitelj kibernetike. Namesto homeostaze pa bomo imeli družbo, v kateri si bodo lahko „človeško“ življenje privoščili samo še lastniki pametnih strojev.