Lestvica najhitrejših superračunalnikov postaja dolgočasna

Na osveženi lestvici 500 najhitrejših superračunalnikov, ki izide dvakrat letno, na vrhu ni sprememb. Že tretjič zapovrstjo na vrhu kraljuje kitajski superračunalnik Tianhe-2, ki zmore približno 33,86 petaflopov (tisoč bilijonov operacij s plavajočo vejico v sekundi), merjeno v programu Linpack. Lestvica ostaja enaka vse do 10. mesta, kjer najdemo prvega novinca z zmogljivostjo 3,14 petaflopov.

Pri tem ne gre za enkratni zastoj, ampak se razvoj upočasnjuje. Lestvica Top 500 se posodablja vse od leta 1993 in ohranja isto metodologijo in isti test. Najnovejša lestvica kaže najnižji prirast zmogljivosti med prvimi 500 novimi superračunalniki, merjeno relativno v odstotkih, drugi najnižji prirast pa je prinesla predhodna lestvica. Upočasnjevanje traja že dlje časa, a ga je v letih 2010-2013 nekoliko zakrilo pestro dogajanje na vrhu lestvice. Zadnji superračunalnik, ki se je lani uvrstil na seznam, je zmogel 118 teraflopov, danes pa je ta znamka 133 teraflopov, kar je najnižji relativni prirastek v zgodovini. Tudi vsota zmogljivosti vseh superračunalnikov na lestvici se je povečala najmanj v zgodovini.

Pregled lestvice pokaže, da prepričljivo vodijo ZDA z 233 superračunalniki (lani 265), sledijo pa ji Kitajci s 76 (lani 63), Velika Britanija in Japonska s po 30, Francija s 27 in Nemčija s 23.

Izgradnja novih superračunalnikov se torej umirja. Razlogov je več, omenimo dva. Da na dnu lestvice ni novosti, kaže, da se superračunalniki ne gradijo več množično. To pomeni, da je trg z njimi zasičen oziroma da so uporabniki s trenutnimi zadovoljni (ali pa preprosto nimajo denarja za boljše), novih interesentov pa je bolj malo. Na vrhu lestvice pa predstavlja težave fizika. Zadnji veliki bum so bili grafični procesorji, ki so sedaj že precej izpopolnjeni. Zmanjševanje litografije postaja čedalje težje, ker na vrata trkajo fizikalne omejitve zaradi velikosti atomov. To pomeni, da lahko večje zmogljivosti dobimo le z uporabo več jeder, kar prinaša težave pri komunikaciji in predvsem pri hlajenju, kar se pozna pri porabi energije. Najzmogljivejši superračunalniki porabijo več megavatov energije, letno pa vsak megavat tako čez palec stane približno milijon evrov (stroški energije, hlajenja, vzdrževanja itd.).