Oživili 30.000 let star virus

Resničnost je po navadi bolj zanimiva od fikcije, kar se je zgodilo tudi to pot. Ekipa francoskih in ruskih raziskovalcev je v 30.000 let zamrznjenem permafrostu odkrila nov virus, ga odtalila in z njim okužila celice. Preden zaženete preplah, povejmo, da virus napada amebe in nam torej ni nevaren, je pa odkritje izjemno zanimivo.

Ali so virusi sploh živi, je odprto vprašanje in biologi se še niso poenotili. Razlog je izmuzljivost definicije živega, ki je še vedno zgolj opisna. Nesporno pa je, da gre pri virusih za do skrajnostni poenostavljene skupke nukleinskih kislin, ki običajno poleg DNK (ali RNK) in proteinske zaščitne ovojnice ne vsebujejo ničesar drugega. Nukleinska kislina v notranjosti je izjemno dobro pakirana, tako da zasede kar najmanj prostora. Virusi vsebujejo še orodje za vdor v celico in vstavitev svojega genskega materiala v celično jedro, s čimer jo prisilijo v izdelovanje virusnih kopij, ki se razlijejo po okolico, ko se celica razpoči.

Novo odkriti virus je tako poseben, ker je fizično ogromen. V premeru meri 1,5 mikrometra, kar je ogromno in primerljiv z velikostjo manjših bakterij. Poimenovali so ga Pithovirus sibericum po grški posodi za vino. O odkritju poročajo v reviji PNAS.

Odkritje virusa je potekalo zelo enostavno. Pred dvema letoma je namreč ruska skupina uspela oživiti rastlino iz semen, ki so bile v ruskem permafrostu zamrznjena 30.000 let. Veverice namreč občasno pozabijo, kam so zakopale svoje zaloge hrane, in tako se lahko zgodi, da te počakajo več tisoč let na znanstvenike, ki jih potem oživijo (ne da se jih zgolj posaditi, ampak jih je treba gojiti in vitro). Če so uspeli oživiti rastline, zakaj ne bi odtaliti tudi kakšnih prastarih virusov?

Francozi so se odločili storiti prav to. Ker so iskali viruse, ki so sposobni okužiti amebe, so v gojišča poleg ameb dodali malo permafrosta in čakali, da bodo kje amebe začele umirati zaradi liziranja (razpoka) celic. Tako so našli nov virus. (Natančen postopek je bil malenkostno bolj zapleten, ampak princip ostaja enak.)

Presenečeni so odkrili, da gre za največji odkrit virus v zgodovini. Pri tem ne mislimo na dolžino njegovega DNK, ki vsebuje zmernih 600.000 baznih parov, niti na število proteinov, ki jih kodira, saj je teh 467. Neverjetna pa je njegova fizična velikost, saj je DNK pakiran zelo rahlo in neučinkovito. Precej nenavadna je tudi vsebina DNK, saj se deli ponavljajo in ne kodirajo proteinov, kar pri virusih ni običajno. Višji organizmi imajo introne, ki ne kodirajo proteinov in se izrežejo, medtem ko imajo virusi visoko učinkovito DNK brez nepotrebnih odsekov.

Virus je pač prazgodovinski. Mogoče 30.000 let ni tako zelo veliko v evoluciji človeka, medtem ko je zaradi hitrosti mutacij to cela večnost v evoluciji virusov. Zato ni tako presenetljivo, da ima Pithovirus kar dve tretjine DNK-ja, ki ni podoben nobenemu trenutno znanemu genu, medtem ko je preostala tretjina bolj podobna evkariontom kakor virusom.

Veliki virusi seveda obstajajo (čeprav ne tako ogromni, kot je ta nazadnje odkriti). Uvrščamo jih v rod pandoravirusov, katerih obstoj so potrdili šele lani. In - zanimivo - ti pandoravirusi imajo daljši DNK, a malo bolj učinkovito pakiran, zato so manjši. Že pred tem so sicer opazili velike skupke DNK, ki so jih nekaj časa imenovala endocitobionti, ker nikomur ni bilo povsem jasno, kaj so. Še en razred precej velikih virusov je Marseillevirus, ki so ga izolirali iz ameb, pa so potem ugotovili, da lahko okuži tudi ljudi.

Zato tudi francoski raziskovalci opozarjajo, da se v prihodnosti lahko zgodi, da tajanje dolgo zamrznjenih območjih zaradi globalnega segrevanja sprosti kakšen posebej nevaren virus, na katerega nimamo odpornosti. To ni zelo verjetno, je pa teoretično mogoče. Pa smo, če nič drugega, dobili idejo za nov znanstvenofantastični film.