NSA ve, s kom se družite

NSA si je dolgo časa prizadevala, da bi obšla oviro, ki ji jo je pri prisluškovanju postavljala zakonodaja. Obveščevalna agencija namreč ne sme prisluškovati ameriškim državljanom, zato so morali sledenje ustaviti, vsakokrat ko so upravičeno sumili, da gre za komunikacijo med ameriškimi državljani. Že davnega leta 1999 so poskusili pridobiti dovoljenja, da bi prisluškovali tudi Američanom, a jim FISC (Foreign Intelligence Surveillance Court) tega ni dovolil.

Leta 2006 je NSA od pravosodnega ministrstva vnovič zahtevala, da ji dovoli analizo podatkov o telefonskih klicih in elektronskih klicih ameriških državljanov. Z ministrstva so odgovorili, da bi zloraba takšnih informacij lahko sprožila resne varnostne pomisleke, zato je NSA obljubila, da bo uvedla strog nadzor in redne revizije. Busheva administracija je leta 2008 dovolila analizo prometnih podatkov (ne pa vsebine) Američanov. Pri tem so se sklicevali na razsodbo ameriškega vrhovnega sodišča, da ustava ne ščiti prometnih podatkov, zato jih lahko NSA zbira in preučuje ne glede na geografsko lokacijo ali narodnost udeležencev.

NSA je potem novembra 2010 začela izvajati pilotski projekt gradnje grafov socialnih omrežij (SIGINT Management Directive 424), ki je tekel poldrugo leto. Pri tem so bili sicer karseda previdni, če lahko tako označimo njihovo početje. Podatkov niso delili z ostalimi obveščevalnimi agencijami, če ni bilo to nujno potrebno za razumevanje sporočila ali preprečitev kaznivih dejanj. Prav tako niso imeli vpogleda v vsebino komunikacij, temveč le v prometne podatke.

Toda tudi iz prometnih podatkov se da ugotoviti marsikaj, tako da vsebina niti ni nujno potrebna, sploh če želimo analizirati socialne povezave. Poleg prometnih podatkov komunikacij ima NSA dostop še do številnih drugih virov podatkov, med drugim bančnih transakcij, seznamov potnikov na poletih, GPS-lokacije, zemljiško knjigo, javne informacije s Facebooka itn. Iz vseh teh virov podatkov je NSA za Američane in tudi tujce, ki so jo zanimali, gradila grafe socialnih povezav. NSA ni želela razkriti, koliko ljudem so na tak način sledili niti kaj so s tem preprečili oziroma dosegli. Je pa jasno, da je poznavanje prijateljev, zaveznikov in tudi sovražnikov zelo pomembna informacija, ki jo lahko tudi zlorabimo. To je pravosodno ministrstvo trdilo že leta 2006, ko je NSA zahtevala dostop do teh podatkov.

To zadnje razkritje, za katerega je spet odgovoren Snowden, je redek primer, ko imamo vpogled v to, kaj NSA počne z zbranimi podatki. Doslej smo redno poročali, kaj vse NSA zbira, manj pa je bilo znano, kaj s tem počnejo. Analiza socialnih omrežij je ena izmed pomembnih aplikacij teh podatkov. Tako ima NSA program »Enterprise Knowledge System«, ki omogoča določitev in analizo zahtevnih odnosov in vzorcev. Iz razkritih dokumentov sledi, da NSA zbira 94 tipov podatkov (telefonske številke, elektronski naslovi, IP-naslovi itd.) ter ljudi razporeja glede na 164 tipov odnosov. Ti segajo od kompleksnih, kot je starševstvo, do formalnih, na primer zaposlitev, in trivialnih, kot na primer je potoval z.