Spet o faktorju vpliva in citatih

Afera, ki je nedavno izbruhnila zaradi ugotovljenih manipulacij faktorja vpliva nekaterih znanstvenih revij, je priložnost za osvetlitev tega problema in vnovičen razmislek. Faktor vpliva se izračunava za vsako resno znanstveno revijo, kar počne Thomson Reuters. Izračuna se tako, da se v začetku leta i+1 pogleda, koliko člankov iz leta i je citiralo v tej reviji objavljene članke v letih i-2 in i-1. O smiselnosti tega početja je bilo prelitega že ogromno črnila, tudi na naši strani. Glavni problem je, da z enakimi vatli merimo različne znanstvene discipline, ki imajo svoje zakonitosti glede citiranja in časovnega zamika med objavo in citiranostjo. Na primer, biokemijski članki imajo običajno veliko več citatov, pa zato še niso nič boljši od fizikalnokemijskih člankov. Ta problem se v Sloveniji delno rešuje tako, da se revije iz posameznega področja rangira v kvartile po številu citatov. (Še precej hujši problem je točkovanje člankov v Sloveniji, saj se število točk, ki jih prinese faktor vpliva revije, v kateri je članek objavljen, razdeli med vse avtorje. Spet, članek iz teoretične matematike ima lahko bistveno manj avtorjev kakor farmacevtski članek, ampak to je že druga zgodba.)

Fundamentalni problem je seveda v sami uporabi faktorja vpliva. Faktor vpliva v poenostavljeni govorici predpostavlja, da je neka država na svetu tako dobra, kolikorkrat jo omenijo njeni državljani in prebivalci vseh ostalih držav. Američanov je veliko in silno radi pravijo, da živijo v najboljši državi na svetu. Vidite? Tudi najboljši raziskovalci bodo najboljše članke najraje pošiljali v revije z visokim faktorjem, kar podaljšuje začaran krog. Vrednotenje posameznih člankov po tem modelu pa je še bolj neumno, saj je to približno tako, kot če bi dejali, da so vse hiše v Maliju ničvredne, ker je pač tako povprečje. Seveda niso, saj so tudi tam premožne posesti, samo da nihče ne ve zanje.

K aktualni zgodbi. Thomson Reuters je ugotovil, da je 14 znanstvenih revij napihovalo svoj faktor vpliva. To z nekaj poznanstvi sploh ni težko. V zgodbi sodelujejo štirje brazilski časniki, katerih uredniki so se dogovorili, da bodo v člankih v svojih revijah obsežno citirali članke iz ostalih treh revij. Zakaj? Iz dveh razlogov: prvič seveda zato, ker k faktorju vpliva štejejo citati v vseh revijah, ki jih indeksira Thomson Reuters. Drugi razlog pa je precej premeten - ker bi avtocitiranje (torej citiranje v lastnih revijah, po možnosti še avtorjev samih sebe) hitro sprožilo alarme. Tale shema pa ga je kasneje.

Zgodba z avtocitati sicer ni tako preprosta. Nekaj avtocitatov je v vsakem delu nujno, čeprav jih SICRIS odšteje in pri izračunu famoznih točk, ki so nujne za prijave projektov in habilitacije, upošteva le tako imenovane čiste citate. Prvič so nujni zato, ker tako uredniku revije, kamor ste poslali članek, pokažete, da ste na področju že nekaj napravili in da je bilo tisto objavljeno. (Podvprašanje: kako torej objavimo svoj prvi znanstveni članek brez tega? Enostavno, zraven napišemo mentorja ali kakšno drugo veliko živino s katedre.) Drugič pa so avtocitati nujni zato, ker s tem ljudem, ki berejo vaš članek, pokažete, da obstajajo tudi drugi vaši članki, in mogoče bodo pocitirali kaj od tistega. Saj veste, citati so za raziskovalce pašteta, članki pa kruh.

Kakorkoli že, Thomson Reuters je vseeno odkril sumljivo količino citatov. Majhno lepšanje te statistike ni nič nenavadnega in se ga potiho gredo vsi. Tudi v Sloveniji med raziskovalci nekaterih ved velja nepisano pravilo, naj v vseh svojih člankih v vse tuje revije vendarle pocitirajo kakšnega iz slovenske revije, če to revijo seveda indeksira SCI. Tako pač počasi, a vztrajno dvigujemo faktor vpliva te revije. Da ne boste mislili, da so to balkanski posli. Tudi v zelo priznanih tujih revijah se razume, da je treba nekaj ljudi pač pocitirati, da bo članek hitreje odobren. In recenzentje, ki so sicer anonimni, avtorju dostikrat priporočijo, naj pocitira ša ta ali oni članek. Včasih gre res za koristne pripombe o fundamentalnih člankih iz znanstvene discipline, ki opisujejo kakšno metodo, drugič pa za članke, kjer so koristi bolj osebne. Iz izkušenj.

Kaj je torej storil Thomson Reuters v tem primeru? Sankcionirali so le štiri brazilske časnike, kjer so jim neizpodbitno dokazali manipulacije. Ti so za letos izgubili faktor vpliva. To ima vpliv tudi na brazilsko akademsko srenjo, saj njihov CAPES (Coordenação de Aperfeiçoamento de Pessoal de Nível Superior) ocenjuje kakovost visokošolskih programov tretje stopnje na podlagi revij, v katerih uspejo objavljati doktorandi. In kakovost revije merijo seveda s faktorjem vpliva. Brazilske revije imajo te faktorje nizke, zato seveda v njih nihče noče objavljati, če lahko svoje delo spravi kam više. Zanimivo, v Sloveniji česa takšnega ni (kar ni nujno slabo!). Pogoj za doktorat je en (ali na nekaterih fakultetah dva) v objavo sprejet(a) članka, ne glede na njuno vsebino, kakovost, število avtorjev itn.

Nujno je le, da je doktorand prvi avtor in da je vsebina teh člankov vključena v doktorsko disertacijo. Zanimivo je še tole, da veliko tujih, zlasti anglosaških univerz omogoča doktorirati zgolj s članki, torej brez pisanja obsežne monografije (doktorske disertacije). Pri nas je slednje še vedno precejšnja eksotika, saj so na nekaterih fakultetah komajda sprejeli predložitev disertacije v angleškem jeziku. Kako NAKVIS akreditira programe v Sloveniji, potem ko Univerza zaradi zmedene zakonodaje skorajda pozabi zaprositi za podaljšanje, pa potem ugotovijo, da sploh ni prepozno, je spet svoja zgodba ...