Kaj pomeni zadnja ozdravitev HIV-a

Matej Huš

5. mar 2013 ob 10:40:27

Včeraj so svetovni mediji povzeli novico, da so znanstveniki v ZDA uspeli ozdraviti HIV pri dve in pol leti starem otroku, kar je drugi dokumentirani primer ozdravitve v zgodovini. Za razliko od nekaterih drugih znanstvenih odkritij so to pot tako znanstveniki in mediji izjemno previdni pri napovedih, kaj to pomeni za prihodnje spopadanje z boleznijo, saj pravzaprav nikomur ni jasno, kaj točno se je zgodilo. To so razlogi, da si podrobneje pogledamo najnovejšo ozdravitev, njeno biokemijsko ozadje in kaj to pomeni.

Za začetek nekaj statistike. Novorojenčki se lahko okužijo s HIV-om med nosečnostjo (virus prehaja čez placento), pri porodu ali ob dojenju, če je mati okužena z virusom. Brez zdravljenja je verjetnost za okužbo otroka med 15 in 45 odstotki, ocenjuje Svetovna zdravstvena organizacija (WHO). To je seveda bistveno preveč, a k sreči lahko ta odstotek z zdravili zelo zmanjšamo. Med nosečnostjo HIV-pozitivne matere jemljejo koktajl protivirusnih zdravil, ki omenjeno verjetnost znižajo na okoli dva odstotka. Podatki za ZDA tako kažejo, da se tam letno rodi manj kot 200 otrok, okuženih s HIV-om. Situacija je bistveno bolj žalostna v Afriki, kjer so protivirusna zdravila zaradi cene slabše dostopna. Na celem svetu se letno rodi 300.000-400.000 otrok, okuženih s HIV-om.

Tak primer je tudi otroka, ki se je leta 2010 rodil v Mississippiju in čigar anamnezo so včeraj predstavili v Atlanti na konferenci o retrovirusih in oportunističnih okužbah. Da ima njegova mati HIV, so odkrili tako pozno, da ta do poroda ni jemala protivirusnih zdravil. Otrok je bil tako po porodu pozitiven na HIV. Ker je šlo za nedonošenčka, so ga odnesli v univerzitetni klinični center v Jacksonu, kjer so ga začeli zdraviti s klasičnim koktajlom treh protivirusnih zdravil. To je standardna procedura za vse novorojenčke, ki se rodijo materam, ki imajo HIV. Ker je takoj po porodu težko ugotoviti prisotnost virusa, vsi ti novorojenčki od štiri do šest tednov dobivajo zmerne odmerke protivirusnih zdravil, potem pa jih ponovno testirajo. Če je test pozitiven, začnejo zdravljenje z močnejšim odmerkom. V konkretnem primeru pa je novorojenček že 30 ur po rojstvu začel prejemati zelo visoko dozo teh zdravil.

In tako je tudi ostalo, saj današnja zdravila za nadzor HIV-a terjajo vseživljenjski tretma. Različne kombinacije delujejo že zelo dobro, tako da titer virusa upade pod vrednosti, ki jih lahko zaznamo s hitrimi testi. A tak posameznik je še vedno HIV-pozitiven in kužen, titri pa se ob prekinitvi zdravljenja hitro vrnejo na precej višje ravni. Pri omenjenem otroku pa se to ni zgodilo. Iz neznanih razlogov ga je mati vedno redkeje vozila po zdravila, pri starosti 18 mesecev pa je povsem prenehala. Ko je pet mesecev pozneje otrok zopet prispel v bolnišnico, so zdravniki pričakovali zelo visok titer HIV-a. Izvidi pa so pokazali, da virusa še vedno ni mogoče zaznati.

Rezultat je tako neverjeten, da je sprožil kopico kontrol in ponovitev. Ko so potrdili, da je test točen, so se ustrašili, da so mogoče že ves čas zdravili povsem zdravega otroka. A natančen pregled več starih izvidov je pokazal, da to ne drži. Otrok je res imel HIV, prejemal je ogromne odmerke protivirusnih zdravil, potem pa pet mesecev po prekinitvi zdravljenja še vedno ni imel zaznavnih koncentracij HIV-a v telesu. Šteje to kot ozdravitev? Odvisno koga vprašate. Otrok pa je medtem že 10 mesecev brez zdravil in še vedno brez HIV-a.

HIV ima grdo navado, da se skrije v različne celice med zdravljenjem in tam čepi, dokler se razmere zanj ne izboljšajo. Okolje je zanj spričo koktajla protivirusnih zdravil sila neprijazno. AZT oziroma azidotimin (znan tudi kot zidovudin), ki ga najdemo pod tržnim imenom Retrovir, je prvo zdravilo, ki je bilo uspešno pri zajezitvi HIV-a in še vedno pomembna sestavina protivirusnih koktajlov. AZT inhibira delovanje reverzne transkriptaze, ki je ključen encim za širjenje HIV-a. Ta ima namreč svoj genski zapis v obliki RNK, ki se mora za okužbo celice prevesti v DNK, kar stori reverzna transkriptaza. AZT je nukleozidni analog, kar pomeni, da ga HIV uporabi namesto timina, kar pa inhibira aktivnost encima in preprečuje podvojevanje virusa. Ker HIV sčasoma postane odporen na AZT, se danes ne uporablja samostojno, ampak kot ena izmed sestavin koktajlov HAART (highly active antiretroviral therapy). V njih najdemo še druga zdravila, ki na drugačen način počnejo isto, torej zavirajo delovanje reverzne transkriptaze. Kakorkoli že, če zdravila prenehamo jemati, HIV oživi in se začne spet intenzivno razmnoževati. Pri tem napada zlasti T-celice pomagalke CD4+, ki predstavljajo nujni del imunskega sistema. Ko njihovo število upade pod določeno vrednost, govorimo o AIDS-u (sindrom pridobljene imunske pomanjkljivosti), in ko vrednost pade pod kritično vrednost, posameznik umre zaradi oportunističnih okužb, ki za zdrave ljudi sicer niso noben problem.

Kaj vse skupaj pomeni? To je drugi primer "ozdravitve" HIV-a. Narekovaji stojijo z namenom. Prvič, ni še jasno, ali se HIV ne bo vrnil. Deset mesecev je dolga doba, kar je že samo po sebi precej neverjetno, a ni nemogoče, da se HIV še vedno skriva v belih krvničkah CD4 ali kod drugod in da se bo vrnil. Drugič zato, ker ni nikomur jasno, kako se je to sploh zgodilo. Omenjene koktajle protivirusnih zdravil jemlje na milijone ljudi, pa vsi vedno in brez izjeme hitro ugotovijo, da prekinitev zdravljenja vodi v poslabšanje stanja. Tokrat ni bilo zdravljenje nič drugačno (le novorojenček je zelo hitro dobil ogromne odmerke, ki so sicer rezervirani za nekoliko starejše), rezultat pa je videti povsem drugačen. Tretja možnost je, da ima otrok mutacijo, ki ga ščiti pred HIV-om. To možnost bo genetsko testiranje hitro razkrilo. Gre namreč za mutacijo CCR5-Δ32, kar pomeni delecijo (izbris) dela zaporedja na genu CCR5, ki kodira protein CCR5 na površini levkocitov T. Mutacija sicer nekoliko oslabi njihovo delovanje, a nudi zaščito pred HIV-om. Ta namreč se namreč na celico pripne prav prek proteina CCR5, zato so posamezniki s to mutacijo imuni. Mutacija je najbolj razširjena v Severni Evropi (5-15 odstotkov populacije), nekaj primerov pa je tudi v Sredozemlju. Pri drugih rasah je praktično ne najdemo. Razlog naj bi bila naravna selekcija v srednjem veku, ko je kuga prekužila evropsko prebivalstvo. Posamezniki s to mutacijo so bolj odporni na kugo in črne koze, kar naj bi bil razlog za bistveno večjo razširjenost v Evropi, po drugi strani pa precej bolj ranljivi na virus črnega Nila. A to je že druga zgodba. (Mimogrede, obstajajo tudi sevi HIV-a, ki izkoriščajo druge proteine in so odporni na to mutacijo.)

Se pa omenjena mutacija intenzivno raziskuje kot možen napad na HIV. Prav prvi primer ozdravitve HIV, tako imenovani berlinski pacient, je namreč ozdravel prav na ta način. Bolniku so presadili kostni mozeg darovalca s to mutacijo. HIV je sčasoma uničil vse T-celice bolnika, a nove celice, ki jih je tvoril novi kostni mozeg, so imele mutirani protein CCR5, zato se nanje ni mogel pripeti. S kombinacijo protivirusnih zdravil so virus popolnoma izbrisali in bolnik je bil leta 2009 dve leti po presaditvi razglašen za zdravega, saj kljub prenehanju terapije nima zaznavnih količin HIV-a v telesu. Genska terapija je torej druga smer intenzivnih raziskav.

Kaj torej zadnja vest pomeni za nas? Nič kaj posebnega. Kdor ima HIV, bo še vedno dnevno goltal tablete protivirusnih zdravil. Isto bodo počeli tudi otroci. Mogoče le nekoliko prej in nekoliko večje odmerke. In če bo kdo zaradi tega ozdravel, to ne bo svetovni čudež.