Twitter fotke niso v javni lasti

Newyorško sodišče ima trenutno pred sabo zelo zanimiv primer o pravni naravi preko Twitterja (Facebooka, idr.) objavljenih fotografij, predvsem v kontekstu žurnalizma. Vprašanje je zelo aktualno. Medtem, ko so nekateri mnenja, da je objavljanje uporabniških fotografij nedostojno za ta resne časopise, drugi k temu celo vabijo, tretji pa kar potihoma kradejo in potem pod "vir" napišejo "Twitter". No, sodišče je zdaj odločilo, da je pravo glede tega vendarle jasno - da se to slednje pač ne sme.

Spor je sprožil Haitijski fotoreporter Daniel Morel, sicer nekdanji dolgoletni fotograf za ameriško tiskovno agencijo AP. Leta 2010, po uničujočem potresu na tej otoški državi, je na svojem Twitter streamu objavil serijo presunljivih fotografij (na sliki). Tu se je potem zapletlo. Francoska tiskovna agencija AFP (tožena stranka) je našla te fotke, jih ukradla (ni lepše besede) in prodala naprej sindikacijski hiši Getty Images. Zaradi sporočilne narave so fotke prominentno poobjavili številni svetovni časopisi, med njimi Washington Post (sotoženec).

Ko je Morel vse to uvidel, jih je pisal in zahteval standardno kompenzacijo (ni bila nizka), a časopis ni privolil. Pot ga je sčasoma pripeljala do AFP, kjer pa so vztrajali, da jim Twittrovi pogoji uporabi dajejo vse potrebne pravice za komercialno uporabo teh fotk. Češ, kar je na internetu, je itak javno. Stališču so se pridružili še nekateri drugi, denimo Jean Francois Leroy, ustanovitelj in kustos uglednega fotoreporteskega festivala Visa pour l'Image, ki je zapisal, da je po dežju zvoniti pač prepozno, beri, da fotograf ne bi smel nikoli objaviti svojega dela na internetu. Morel se seveda ni strinjal, zato je tudi tožil.

Po dveh letih pravdanja je sodišče ta teden ugodilo njegovemu zahtevku za sumarno sodbo in glede tega zaključilo, da objava fotografij (ali česarkoli) na Twitterju ne pooblašča bralcev do uporabe objavljenega v komercialne namene. Ta sklep je enostaven in logičen. Twitter že od samega začetka vztraja, da njihovi uporabniki ostajajo lastniki svojih twittov. Res je, da istočasno dajejo njim (tj. Twitterju!) neeksluzivno, globalno in trajno licenco za poobjavo teh twittov na svojih straneh, ter tudi za prodajo starih twittov na debelo, vendar dajejo to zgolj in edino Twitterju. Drugi bralci lahko vsebine berejo, to že, a če jih želijo uporabiti na način, ki presega načela proste uporabe (zakonite izjeme k avtorski pravici), rabijo posebno dovoljenje.

Zdaj, resda je možno, da bi si Twitter v pogoje rabe zapisal, da se objavljene vsebine umestijo v javno last. Ali pa, da jih je dovoljeno komercialno izkoriščati brez obvez do avtorja. A ni. In zadnji, ki je to skušal - Instagram denimo decembra - je potem po hitrem postopku izgubil četrtino uporabnikov. Pač tako je. Če se kot uporabniki družbenih storitev že strinjamo, da v zameno za uporabo storitve dajemu ponudniku ves svoj content v takšno ali drugačno izkoriščanje (zlasti oglaševanje), to še ne pomeni, da se odrekamo vsem upravičenjem iz našega dela.

Odločitev sodišča je odlična, ker pač bobu reče bob. Obenem veliko pomaga pri razbijanju strašno uveljavljenega mita/FUD-a, da da licenciranje nečesa pod licenco Creative Commons (cc) pomeni, da s tem delom nikakor, nikoli in na nobenem trgu več ne bo mogoče zaslužiti. Takšne izjave v smeri - ali vse ali nič - smo na veliko slišali tudi glede odprte kode. Poudarek na smo, kajti RedHat je nedavno pokazala, da se da na odprti kodi zgraditi tudi milijardo dolarjev velik podjem, zakaj pa ne. Seveda je jasno, da retorika služi predvsem založnikom in njihovemu "360-stopinjskemu" razumevanju pogodb z avtorji.

Pravila še enkrat, na kratko:
- vsako objavljeno delo s področja znanosti, književnosti oz. umetnosti, ki ustreza nekim minimalnim standardom (se pravi, ni brezvezni vnaprej spisan intervju v slovaškem Pianu sistemu), je po zakonu avtomatsko zaščiteno kot avtorsko delo;
- če je nekaj objavljeno na internetu, pa četudi je prosto dosegljivo vsem bralcem, to še ne pomeni, da je vsakršna raba dela tudi prosta;
- če bi avtor to slednje želel, bi to že povedal, npr. z oznako (cc) licence (glej YouTube), oz. bi to zanj storila stran s pogoji uporabe;
- za časopise obstajajo jasna in dokaj dobro opredeljena pravila proste uporabe (brez dovoljenja / plačila), vendar se ta nanašajo predvsem na povzemanje vsebin v zvezi z dnevnimi novicami. Ne zajemajo plačljive sindikacije ukradenih visokoresolucijskih slik s privatnih twitter feedov.
- aha, in še lekcija za policijske službe: če nekdo nekaj objavi na twitterju, to še ne pomeni, da se v zvezi s tem odreka vsej svoji zasebnosti.

Avtorsko pravo kot tako ima samo en problem: zavajajoče ime. Z vseprisotnim, trajnim in domala blanketnim prenosom skoraj vseh avtorskih upravičenje na druge osebe (ki očitno niso avtorji, prej založniki oz. zdaj predvsem promotorji), to nikakor več ni pravo, ki bi urejalo interese avtorjev.

Aja, še to: Morel je prosil za odmero odškodnine za vsako nezakonito objavljeno kopijo posebej (!) (!) (!) (!) (!). Sodnik mu je glede tega rekel, da ne, kar zna imeti izjemno zanimive implikacije za sorodne primere proti p2p delilcem pesmi. Tam zračunane astronomske odškodnine so vse po spisku temeljile prav na množenju z ocenjenim številom razdeljenih kopij.