Domače branje: David Harvey: A Brief History of Neoliberalism (2005)

V Sloveniji je postalo običajno, da se osebe in ideje, ki dišijo po progresivnosti, zmerja s komunizmom. Prav tako je postalo običajno, da se osebe in ideje, ki dišijo po konzervativnosti, a niso ravno katoliške, zmerja z neoliberalnostjo.

Neoliberalizem – posebno zmes ekonomske teorije, politike in razlage delovanja človeške družbe – najpogosteje spremljata podobi ameriškega republikanskega predsednika Ronalda Reagana in britanske konzervativne premierke Margaret Thatcher, ki sta v osemdesetih letih prejšnjega stoletja najbolj radikalno posegla v idejo države blaginje. Za njuno politiko je značilno krčenje delavskih pravic, liberalizacija reguliranih gospodarskih panog (energetike, telekomunikacij …) privatizacija javnega sektorja in ukinjanje socialne države. Oba politika družbe nista videla kot nečesa kolektivnega („družba ne obstaja“), ampak sta poudarjala svobodnega posameznika, ki si blaginjo ustvarja na svobodnem trgu in s konkurenčnim bojem, v katerega država ne sme posegati.

Vendar je neoliberalizem precej izmuzljiv pojem, ki ga ni mogoče zajeti samo s Thatcherjevo in Reaganom.

Ameriškega antropologa Davida Harveyja je v Kratki zgodovini neoliberalizma zanimalo, kakšni gospodarski, kulturni in politični dejavniki so vplivali na širitev in skoraj popolno prevlado neoliberalne doktrine – nekoč obskurne ekonomske misli, ki so jo zagovarjali samo najbolj radikalni tržni fundamentalisti (zlasti Friedrich Hayek), ki so med ekonomisti veljali skoraj za nekakšno sekto (knjiga je letos izšla tudi v slovenskem prevodu pri Studii Humanitatis).

Po drugi svetovni vojni je bilo treba svet skoraj dobesedno postaviti na novo. Vzpon tretjega reicha je bil neločljivo povezan s hudo gospodarsko krizo v Nemčiji in ekonomski zgodovinarji so verjeli, da je pravo razmerje med socialno varnostjo in demokratično ureditvijo najboljša varovalka pred prihodnjimi uničujočimi vojnami. Zato se je med politiko, kapitalom in delavskim razredom izoblikovala posebna povojna socialna pogodba, ki je vključevala močno državo, polno zaposlenost in stabilno gospodarsko rast.

Ekonomska teorija, ki je zagovarjala socialni darvinizem, stavila na elite, dvomila v smiselnost demokracije, zagovarjala družbeno neenakost in svobodo skrčila na svobodno sklepanje pogodbenih razmerij med posamezniki, je bila v popolnem nasprotju s povojnimi ideali. Poleg tega se je zdelo nemogoče, da bi volivci podprli politika, ki zagovarja neoliberalno doktrino, saj bi morali glasovati proti lastnim interesom: zmanjševanju socialnih pravic, izgubo varne zaposlitve in skoraj popolno zaščito elit. Vendar je „nemogoče“ že konec sedemdesetih let postalo mogoče in oblast so prevzele prve neoliberalne vlade. Ne le v ZDA in Veliki Britaniji, ampak tudi na Kitajskem, Švedskem in drugod po svetu.

Harvey se v knjigi izogiba teorijam zarote, ki bi pohod neoliberalizma prikazala kot posledico zarotniškega delovanja ekonomskih ideologov, bogatih kapitalistov, vplivnih nadnacionalnih ustanov (Svetovne banke, Svetovne trgovinske organizacije …) in političnih elit. A tudi jasno pokaže, da neoliberalizacija sveta ni nikakršen naravni pojav, temveč posledica konkretnih gospodarskih in političnih odločitev, kulturnega in razrednega boja, a tudi organiziranega (para)državnega nasilja, državnih udarov in avtoritarnih odločitev.

Med pisanjem opozarja na velike razlike med teoretsko neoliberalno utopijo in procesom neoliberalizacije, ki mirno krši neoliberalne ideale: omejuje svobodo, krepi nadzor, temelji na državnem intervencionizmu, omogoča zasebne monopole in podpira obsežna javna naročila (razlika med neoliberalno teorijo in procesom neoliberalizacije po Harveyju ni bistveno manjša od tiste med komunističnim manifestom in stalinističnim režimom). Zato neoliberalizacia ni zmanjšala moči države, temveč je le spremenila njeno vlogo in prioritete (ne skrbi za socialo, ampak za red). Podobno ni povečala svobode posameznikov, ampak je uvedla nove nesvobode in povečala družbeno razslojenost.

Hkrati je zgodovina neoliberalizma tudi zgodovina kulturnega boja in propagande, ki poskuša volivce prepričati, naj glasujejo proti svojim razrednim in tudi državljanskim interesom. Nižji družbeni razredi podprejo interese bogatih elit, kadar v njih prepoznajo glasnike lastnih vrednot (domoljubje, vero, varnost ...) in hkrati odpor do skupnega nasprotnika: izobražencev in srednjega razreda. Ekonomske analize jasno pokažejo, katerim družbenim skupinam je najbolj koristila privatizacija in kdo so resnični zmagovalci gospodarskih kriz – večinoma tisti, ki so najbolj zagovarjali „neizogibnost“ neoliberalizacijskih procesov.

Te procese pa so skoraj vedno napovedali enaki pojavi: sistematični napadi na delavska in druga kolektivna gibanja, razmah nacionalizma, krepitev policijskih pooblastil in širjenje nezaupanja v demokracijo.