Microsoftovec o DRM-ju

Štirje Microsoftovi inženirji s Petrom Biddlom (na sliki) na čelu so deset let nazaj izdali precej kontroverzno študijo The Darknet and the Future of Content Distribution. V njej so predvideli, da še tako sofisticiran DRM sistem ne bo sposoben vzdržati vseh napadov hekerske skupnosti, ter da, takoj bo ko vsaj ena kopija prosta digitalnih spon, več ne bo mogoče ustaviti njene distribucije čez nezakonita omrežja ("darknet"), tipa p2p, bittorrent ali dobri stari sneakernet (prenašanje podatkov z usb ključki in zunanjimi diski). A spet, to ne bo ustavilo založniške industrije, da ne bi vsak drug mesec poskusili znova, kar se bo potem sprevrglo v tehnološko in pravno vojno, v kateri se bodo venomer trudili biti en korak pred pirati, na velike stroške končnih kupcev.

Večina teoremov se je do danes več kot uresničila, o tem ni dvoma. Skoraj vsa zaščitena programska oprema oz. vsebina slej ko prej (bolj "prej") dočaka točko, ko se nekdo prebije do resnice o njenem delovanju, oz. do glavnih ključev, ki jih več ni mogoče enostavno zamenjati. To velja tudi za mobilne platforme, ki se slej ko prej jailbrakajo. Za Microsoft so bile ugotovitve še toliko bolj pomembne, ker je Biddle ravno v času priprave članka vodil skupino za Trusted Computing - zaupanja vredno računalništvo - tj. kombinacijo strojnih in programskih zaščit, ki bi onemogočila poganjanje neavtoriziranih programov, ter tudi predvajanje neavtoriziranih digitalnih nosilcev (DVD, Bluray, digital downloadi), seveda vse v Oknih. Biddle se je bal, da ta rešitev ne samo ni mogoča, ampak je obenem še izrazito slaba za potrošnike, ter v končni fazi tudi za podjetje.

Je pa bil z izdajo članka v veliki dilemi. Microsoft se je na namreč takrat menil z Holywoodsko srenjo, da bi postal glavna tehnologija za použivanje zabavnih vsebin, seveda s pomočjo njihovega DRM-ja (upali so, da bodo Okna in Zune to, kar je kasneje uspel Apple z iPodom in iTunesi). Zatorej, če nek njihov ključni član objavlja, da je vse skupaj megla, bi znala ta pogajanja splavati po vodi. A ker je hotel povedati svoje, je šel vseeno vprašat šefe - ki pa niso razumeli ne tehnične vsebine članka, še manj pa njegovih implikacij (oz. se jim s tem ni dalo ukvarjati). Članek je nato objavil in predstavil, ter zaradi izjemne jeze založnikov skoraj izgubil službo. Še več, Microsoft mu ni dovolil ne, da se brani, niti ni sam potrdil ali zanikal vsebine članka, ter tako pustil Biddla v skrajno negotovem položaju (in s precej uničeno kariero). Na koncu, kot zdaj vemo, Microsoftovi izdelki niso postali nevemkako pomembni v svetu zabave (tudi novi Surfaci se prodajajo porazno), od Trusted computing ekipe pa je ostal samo še SecurBoot, pa še to v zelo rahitični obliki.

Preroške besede torej. A žal se veliki od njih niso kaj dosti naučili. DRM je še danes sorazmerno pogost - zdaj celo v posebni izdaji Humble Indie Bundla :/ - vsakih nekaj mesecev pa smo tudi deležni novega poskusa skrajno restriktivne zakonodaje na mednarodni ravni. Zadnji kratici na tem področju sta CETA in TPP, skoraj zagotovo pa bo še letos kaka nova.