Eminem v. Universal

Dobra prodaja glasbe v digitalni obliki (iTunes, Google Play, Amazon, idr.) je na novo odprla vprašanja delitve dobička med založbo in avtorjem. Največji svetovni založnik Universal (odkar so minuli mesec zaključili prevzem EMI) je vztrajal pri starih procentih iz prodaje CD nosilcev, kjer založba dobi od 85 do 95% neto prihodkov, avtor pa tam od 15% dol. Tako velik delež pogače so utemeljevali s svojimi vložki v promocijo, zalaganjem avtorja (avans za čas ustvarjanja albuma), ter fizičnimi stroški izdelave ter distribucije CD-ja in ovitka. To slednje je pri digitalnih prihodkih seveda odpadlo, zato so nekateri izvajalci vztrajali, da bi morali dobiti večji delež ti. digital incoma.

Eminemov primer je posebej zanimiv. Že leta 2007, ko se je iTunes še uveljavlal, je vložil tožbo zoper svojo produkcijsko ekipo bratov Marka in Jeffa Bassa, ki sta preko verige Aftermath Entertainment - Interscope Records (ameriško tržišče) / Polydor Records (tuji trgi) delovala za končnega založnika, Universal. Trdil je, da so digital downloadi oblika licenciranja, ne prodaje glasbe. Licenciranje se tipično izvede za potrebe uporabe v reklamah ali filmskih/tv produkcijah, s sabo pa nosi bistveno večji delež za avtorja - tj. 50%. Logika tu gre tako, da je pesem že izdelana, tako da jo je treba le še enkrat prodati naprej. Universal se seveda ni strinjal, ker bi to ob vztrajnem večanju deleža digitalnih prihodkov takorekoč razpolovilo njihove finance.

Na prvi stopnji se je porota odločila za založbo, vendar je pritožbeno sodišče njihovo odločitev predlani razveljavilo, rekoč, da so digitalne downloade napačno kvalificirali kot prodaje, ne licence.

To je bila pomembna zmaga za Eminema in izvajalce na splošno; pravzaprav so od takrat številni drugi vložili podobne tožbe zoper svoje založbe. Ampak Eninema je čakala še druga polovica zgodbe, tj. sojenje o višini premalo izplačanih dohodkov za nazaj, ter o procentih za naprej. Tukaj je sodnik že vnaprej okaral Universal zaradi rabe meglenih računovodskih standardov, s katerimi so fiktivno prikazovali dodatne stroške in s tem vztrajno nižali osnovo, iz katere se potem izplača avtorjevih 15 oz 50%, v nekaterih primerih celo za dih jemajočih 70%. To sojenje bi se imelo zgoditi v začetku prihodnjega leta. Poraz še tam bi za Universal seveda pomenil nič manj kot finančno katastrofo.

Edina prava rešitev za Universal je tako bila v tajni poravnavi, ki se je pravkar tudi zgodila. Eminema so, tako komentatorji, izjemno bogato izplačali, tako da bo zdaj vesel in tiho. To namreč pomeni, da drugi umetniki, ki si niso uspeli priskrbeti dobre individualne pogodbe, nimajo vnaprej pripravljenega precedensa za izboljšanje pogojev svoje založniške pogodbe. Universal jih bo tako lahko še naprej ožemal.

Naj spomnimo, da vse to zadeva samo odnose med avtorjem in založnikom, ne pa tudi odnosa do končnega kupca. Založbe tam adamantno vztrajajo, da nakup komada ne predstavlja nakupa, ampak licence pod zelo omejenimi pogoji. Posledično mi kot potrošniki nismo lastniki glasbe, je ne smemo prodajati naprej, kaj posebej čarati po njej s format/space shiftingov, ali je zapustiti svojim potomcem. Zato nam jo lahko proizvajalec predvajalnika (npr. Kindla) tudi izbriše na daljavo (remote wipe).