Trinity za namizje testiran

Embargo nad podatki o novih AMD-jevih namiznih APU-jih, poznanih pod kodnim imenom Trinity, je dvignjen. Prve teste smo sicer videli že nekaj dni pred embargom, a so bili omejeni izključno na grafični del, ki je tokrat sestavljen iz grafičnih jeder na arhitekturi Cayman, ki smo jo na namizju poznali kot serijo 6900. Z dvigom embarga so na znanih spletnih straneh s testi lahko objavili še drugi del testov, ki pokrivajo primerjavo procesorskih jeder s konkurenco ter razkrivajo cene novih čipov.

Bistvena novost čipov Trinity je seveda procesorsko jedro, ki je arhitekturo K10 iz čipov Llano zamenjalo z arhitekturo Piledriver, nekoliko izboljšanim Bulldozerjem (obljublja se 10 do 15 % višjo zmogljivost na procesorski cikel). Število jeder se v primerjavi z Llanom ni spremenilo, še vedno so na voljo modeli z dvema (en modul) oz. štirimi jedri (dva modula), zmogljivosti pa so relativno pričakovane. V primeru uporabe ene same niti je Trinity hitrejši tako od Bulldozerja kot od Llana, nasploh pa ima v večini primerih težave s sledenjem Intelovi konkurenci, ki je v prvi vrsti nova generacija procesorjev Core i3, osnovanih na jedru Ivy Bridge. Trinity sicer ima nekaj pomembnih prednosti, predvsem možnost navijanja na odklenjenih modelih ter podporo višanju frekvence prek načina Turbo na vseh modelih, obenem pa še nekoliko bolj obširno podporo strojno pospešenim funkcijam, npr. strojnemu kriptiranju prek AES-NI. Vseeno so primeri, kjer je Trinity v zgolj procesorsko zahtevnih opravilih hitrejši od Intelovih čipov, manj pogosti od obratnih primerov.

Zgodba je popolnoma drugačna, ko upoštevamo še grafični čip. Ta je celo sposoben igranja modernejših iger, večinoma pa se kosa oz. prehiti AMD-jevo lastno kartico Radeon HD 5570. Jasno je, da ne gre za zverino z vidika grafičnih zmogljivosti, a za občasno igranje nezahtevnejših iger na manjših ločljivostih več kot zadostuje. Število sličic na sekundo pogosto doseže številko okrog 60 na ločljivosti 1366 x 786 pik. Na področju grafičnih zmogljivosti, kljub velikemu napredku z Ivy Bridgem, Intel ne zmore konkurirati.

Poleg šibkejših procesorskih jeder AMD močno tepe še poraba, saj ta dosega do 100 W (znaša pa 65 W za počasnejše in zaklenjene modele), medtem ko konkurenčni Core i3 na arhitekturi Ivy Bridge dosežejo do 55 W najvišje porabe. Manjši minus je še novo podnožje FM2, ki pa naj bi tokrat doživelo uporabo na še eni generaciji procesorjev (AMD naj bi se neprimerno bolj držal istega podnožja in navzkrižne kompatibilnosti od Intela, a se je tov praksi izkazalo za manj resnično). Na matičnih ploščah se bosta nahajala že znana čipa A55 in A75, dodan pa je še dražji A85X, ki poviša število vgrajenih SATA 6Gbps (tokrat jih je 8) in USB 3.0 priključkov ter doda podporo vezavi dveh diskretnih grafičnih kartic v Crossfire. Cene procesorjev segajo od 122 dolarjev za najdražji model, A10-5800K (štirijedrnik teče pri 3,8 oz. do 4,2 GHz, GPU je Radeon HD 7660 oz. 384 jeder na 800 MHz) pa do 57 dolarjev za A4-5300, katerega dve jedri tečeta s 3,4 do 3,6 GHz, Radeon 7480D pa vključuje 192 jeder pri 724 MHz. Teste procesorskega dela s točnejšimi podatki o porabi in ceni si lahko preberete na Anandtechu, HotHardware, Hexus.net (kjer so si pogledali še vpliv hitrejšega sistemskega pomnilnika na zmogljivost - efekt je velik!) ter na mnogih drugih popularnih straneh. Ker so mnogi teste opravili v dveh delih, že na prvi strani testa običajno najdete tudi povezavo na test grafičnega jedra.