Zamude pri odplačevanju študentskih posojil so zlata jama za ameriške izterjevalce

Vlada bo po krčenju socialnih transferjev, pokojnin in konec leta policijskih plač (slaba ideja je to) slej ko prej znova pogrela razpravo o uvedbi šolnin za visokošolski študij. Financiranje šolnin bo bržkone urejeno skozi neko obliko državno garantiranih posojil, ki znajo celo biti na voljo slehernemu študentu, a jih bo treba po uspešnem (in še posebej po neuspešnem) študiju tudi vrniti, delno ali v celoti. Kako to gre v praksi, posebej v obdobju gospodarske krize, si lahko zgledno ogledamo na ameriškem primeru.

Letos je študentski dolg prvič presegel vse ostale oblike zadolženosti fizičnih oseb, zlasti glavnega konkurenta, dolg iz kreditnih kartic. Študenti skupaj dolgujejo za več kot en bilijon dolarjev. Seveda niso prav vsi v zamudi - to pesti približno šestino, tj. 6 milijonov posameznikov, ki povprečno dolgujejo med 12 in 20 tisoč dolarjev, ali 76 milijard dolarjev skupaj. Delež zamudnikov je v zadnjih treh letih zrasel za tretjino, ter še raste.

Ker je posojila izdala država, oz. je ta vsaj porotnik za njihovo izdajo pri zasebnih posojilojemlacih, velja za te kredite poseben pravni režim. Za začetek ne zastarajo, sploh, tako da študente spremljajo do konca življenja. Obenem se jim, za razliko od drugega zasebnega dolga (npr. hipotek ali kreditnih kartic), praviloma ne da izogniti niti z osebnim stečajem. Zamudne obresti tudi niso nizke, saj glavnico že prvo leto povečajo za eno četrtino. In kar je še najhuje - država aktivno investira v izterjavo zamudnih plačil - kar 1.4 milijarde dolarjev letno, kar potem pripade zasebnim agencijam za izterjavo dolgov. Izplen je odličen - med 70 in 80 centi za vsak dolgovan dolar (po plačilu provizije za izterjevalca), mnogo mnogo več kot pri ostalem zasebnemu dolgu. Z nekaj dobre volje ministrstva za šolstvo so izterjevalci skoraj tako vplivni kot dacarji. Usedejo se lahko prav na vse prihodke, vključno s plačo in socialnimi transferji, pa četudi 10 let kasneje, ko se na enem od vaših računov slučajno zasveti zelena številka.

Agencije za izterjavo spričo tega cvetijo. Še par let nazaj je bila celotna industrija zelo zaskrbljena zavoljo padajočih prihodkov iz izterjave hipotek in dolgov s kreditnih kartic, ker dolžnikom pač niso imeli česa vzeti, zdaj pa je vse drugače. Kot brez posebnega sramu pravi en analitik, sam po lanskem pregledu številk "kar ni mogel verjeti, kakšno priložnost predstavlja študentski dolg za njegovo branžo". Do letos je vladno naročilo za izterjavo študentskih posojil prejelo že 23 različnih agencij, ki so plačane po učinku in imajo okvirno 6 mesecev, da začno črpati denar iz žepov dolžnika, preden se dolg preda naslednji agenciji v verigi. Hitrost in učinkovitost sta zato ključna. Agencije zaposlujejo več sto ljudi, letos in naslednje leto jih mislijo zaposliti še enkrat toliko. Zaposleni cele dneve prečesavajo javne baze podatkov, iskoč sveže podatke o lokaciji in prihodku študentov, ter jih nato telefonsko in preko pošte pregovarjajo, naj ja začno odplačevati, naj porabijo manj, ali si več sposodijo od sorodnikov ali prijateljev. Številni nekdanji študentje, zdaj v poznih dvajsetih ali ranih tridesetih, morda že z otroci, se zavoljo težav z zaposlitvijo in ostalih stroškov ostalih stroškov le težko branijo. Nekateri menjujejo telefonske ali se selijo, saj ni nenavadno dobiti tam 7 klicev dnevno, vsak dan.

Študentje seveda protestirajo, dekanat pa nadnje pošilja policijo in poprov sprej.