MPAA izdala press kit o zadevi O'Dwyer

Britanski študent Richard O'Dwyer" (24, na sliki) je minuli mesec izčrpal vsa pravna sredstva v boju proti izročitvi v ZDA in zdaj čaka na datum in letalo. Ameriška stran bi mu rada sodila za njegovo vlogo pri vodenju nekdaj priljubljenega portala TVShack.net, kjer so se zbirale povezave (tj. ne neposredne kopije) do fimov in tv serij. Grozi mu do 10 let zapora. Prijaznost britanske strani, če ji lahko tako rečemo, je dvignila veliko prahu, sploh zato, ker je kaznivost zadevnega v Veliki Britaniji pod vprašanjem, tako da izročitev pravzaprav ne bi bila mogoče brez dobrih odnosov britanske policije s Hollywoodom in še bolj prijaznega izročitvenega sporazuma VB-ZDA. Javnost je seveda zaskrbljena, svoje ime pa je izpostavil tudi ustanovitelj Wikipedije, Jimmy Wales, s kolumno v Guardianu in peticijo za njegovo oprostitev, ki je zbrala že četrt milijona podpisov. Jimmy odkrito piše, da do izročitve sploh ne bi prišlo brez intenzivnega lobiranja s strani ameriške založniške srenje, ki se ne gre nič manj kot "nove internetne vojne proti uporabnikom".

Te besede seveda niso mogle ostati brez odziva na drugi strani. Zveza ameriških filmarjev, MPAA, je svojim članom izdala 4-stranski dokument z navodili za komuniciranje z mediji (Pundit prep, za fene Jona Stewarta), v katerem na svojstven način odgovarjajo na te očitke.

Dopis v bistvu vključuje točke, ki naj jih predstavniki industrije poservirajo medijem v odgovor na vprašanja glede O'Dwyerja. Začne se s krajšim uvodom, v katerem označijo njegovo spletno stran za "piratsko stran, s katero je ustvarjal znatni profit", nato pa pridejo tri strani simuliranega intervjuja v priljubljeni "FAQ" obliki, se pravi, potencialna vprašanja, ki bi jih lahko postavil novinar, oz. če hotete, ki naj se jih sugerira novinarju za vprašat (intervjuji v medijski srednji so praviloma bolj PR kot resno poročanje).

Kot pravijo, je O'Dwyer ustvaril TVShack z namenom, da ponudi več tisoč kosov avtorsko zaščitenih vsebin, v nasprotju s tako ameriškim kot britanskim zakonom. Še več, na svoji strani naj bi celo aktivno oglaševal, da je "kupovanje" vsebin nesmisel in prikazoval račune, ki kažejo, koliko denarja se da prihraniti z piratiziranjem vsebin s pomočjo njegovega portala. V resnici naj bi ti obiski služili predvsem njegovi osebni obogatitvi. Cifra, ki se omenja, je 147 tisoč funtov (okoli 185 tisoč EUR). O'Dwyer je ne zanika, vendar pravi, da je znaten del investiral nazaj v razvoj strani, ostanek pa porabil za sprotne zadeve, med drugim kupovanje kino kart zase in za prijatelje. Kot se izkaže, je Richard še vedno velik ljubitelj kina, ki ga še vedno obišče 2x na teden, svojčas pa ga je skoraj vsak dan. Pravi, da je izkušnja v kinu preprosto boljša od spletne oz. domače-televizijske.

Naslednja točka v dopisu zadeva Walesovo trditev, da založniki "teptajo po internetni svobodi". Prav nasprotno, pravijo. Richadov primer nima prav nič s svobodo interneta, ampak zgolj s tatvino. In še več, glavni produkt njihove industrije so filmske vsebine kot oblika izračanja, zato so še kako zainteresirani za varovanje "svobode govora na internetu" in "pripravljeni na odprto razpravo glede prenove internetne in avtorskopravne zakonodaje v tem v zvezi" (kot smo lahko videli pri ACTI, op.p.). Njihovo vlogo v zadevi je zato treba gledati kot posvečeno, kot zaščitnike svobode govora in zaposlitev ljudi v kreativni industriji.

Nato sledi osebni napad na Walesa in končno še O'Dwyerja in njegovo mati (tudi na sliki), ki je morala odpovedati svojo službo, da je se je lahko popolnoma posvetila (neuspešni) obrambi svojega sina pred izročitvijo. Za Walesa pravijo, da je "pretenciozen", ker se pretvarja, da njegovo mnenje o zadevi odraža tudi mnenje širše javnosti. Bolj pravilno bi bilo upoštevati njihovo mnenje, ker oni "zastopajo interese več sto tisoč ustvarjalcev, ki na dnevni osnovi ustvarjajo vsem ljube vsebine"; pač v smislu, da je teh več sto tisoč ljudi bolj reprezentativnih kot en sam Jimmy Wales.

O'Dwyer pa, z majico in potiskom Mikija Miške in objokano mamo ob svoji strani, zgolj "fejka imidž povprečnega študenta, ki se pač rad ukvarja z računalniki". Medijem je treba sporočiti, da je vse drugo kot nedolžen, pravzaprav, da je vodja kriminalne združbe, torej še kako odgovoren za svoja dejanja.

Vse te besede se bodo v prihodnjih mesecih začele pojavljati v ameriških medijih. To je seveda nujno, ker bosta britanska in svetovna javnost še kako pozorno spremljala, kako bodo Američani ravnali z Richardom, ter na kateri pravni teoriji ga bodo hoteli obsoditi.

Sodnik Posner, tj. triinsedemdesetletnik, ki je nedavno ven vrgel patentni spor med Applom in Motorolo, je prejšnji teden spisal tudi svojo odločitev v zadevi Flava Works v Gunter, ki je zadevala prav nezakonitost linkanja do videposnetkov. V mnenju, ki je sicer zaradi rabe nestandardne pravne terminologije sicer skoraj vsepovsod kritizirano, je zapisal, da je to početje 100% zakonito kot izražanje svobode govora in da se nimajo založniki kaj jokati. Odgovornosti po teoriji sodelovanja pri kršitvi (contributory copyright infringement) ali induciranja kršitev (INDUCE ACT) ni bilo, še dodaja. Ta sodba bi bi lahko predstavljalo velik problem za obsodbo Richarda, ki je zgolj ponujal stran za vodenje povezav, ni pa imel direktne roke pri nalaganju vsebin na izvorne gostitelje (cyberlockerje, proti katerim se tudi bije bitka - glej Megaupload). Še bolj zanimivo je, da mu v izjavah v medijih ne očitajo teh direktnih kršitev avtorskih pravic, a obtožnica, ki je priložena zahtevku za izročitev, temelji prav na tem - kršitev materialnih avtorskih pravic in dogovor (conspiracy to commit) za izvajanje teh kršitev. Če se obtožnica ne bo spremenila, mu bodo morali dokazati, da je sam nalagal nezakonite vsebine, kar kot rečeno ni. Če se bo spremenila, pa bodo imeli znatne težave pri dokazovanju, da je vodenje imenika povezav sploh kaznivo početje. Primer lahko hitro pade v vodo, kar dobro vedo, zato pa je "masiranje novinarjev in širše javnosti" s pomočjo takih kratkih dopisov še kako pomembno.

Več ko bo znano, komentar zadeve Flava Works pa tudi še pride, ker zadeva izjemno pomembno dolžnost gostiteljev spletnih strani, da se grejo neplačano copyright policijo za dobro založnikov. Prav to je cilj, ki so si ga z SOPO in ACTO želeli udejaniti založniki, se pravi nas vrniti v čas 20-30 let nazaj, ko so bili distribucijski kanali docela v njihovih rokah.