Novi podmorski in kopenski kabli za povezavo Evropa-Bližnji vzhod

Ko pišemo o bližnjevzhodnih državah, navadno poročamo o novih načinih vlad za omejevanje dostopa do interneta in cenzure, zato je pravo olajšanje, da kdaj pišemo o novih internetnih povezavah in celo smelih načrtih o globalnih vozliščih. Za to pot se je odločil Irak, ki se po letih diktature počasi odpira svetu in semkaj sodi seveda tudi internetna povezljivost. Začeli so s položitvijo novega podmorskega kabla, piše The New York.

V okviru pol milijarde dolarjev vrednega sistema Gulf Bridge Network so podmorski kabel, ki svojo pot začne na Siciliji in preko Sueškega prekopa nadaljuje pot po Rdečem morju, ob Arabskem polotoku, čez Hormuško ožino in po Perzijskem zalivu, potegnili do Iraka v bližini Basre. Projekt je bil tehnično zelo zahteven, saj so morali kabel položiti prek cevi več sto plinovodov in naftovodov, na plitvejših delih so ga morali zakopati, hkrati pa se je bilo treba izogibati nesnagi iz časov zalivske vojne. Toda sedaj je položen podmorski kabel med Italijo in zalivskimi državami, ki bo omogočil razmah interneta zlasti v Iraku.

Ni pa to edina nova povezava, saj je Indija oziroma tamkajšnje podjetje Tata Communications položilo še en kabel, ki povezuje Indijo z zalivskimi državami. Ta kabel teče večidel po kopnem, in sicer od Bombaja do Omana, tako da se izogne hormuški ožini, ki je v teh časih strateško območje. Gradi se še tretja povezava, ki pa bo Bližnji vzhod povezala z Evropo prek Irana in Rusije, a je njeno delovanje vprašljivo zaradi sankcij zoper Iran. Zadnji dve povezavi v gradnji sta čez Sirijo, kjer je politična situacija prav tako izjemno napeta zaradi protestov proti voditelju Bašarju al Asadu. Prav politične negotovosti so razlog, da je povezava prek Iraka tako privlačna.

Trenutno ima v Iraku dostop do interneta manj kot tri odstotke gospodinjstev, ministrstvo za telekomunikacije pa si želi v naslednjih dveh letih ta delež dvigniti do 50 odstotkov. Infrastruktura je prvi korak, seveda pa bo potrebno spremeniti še kulturne navade. Poleg domačih koristi pa ima Irak v mislih tudi finančne. Ker ležijo na strateškem prehodu med Zahodom in Vzhodom, si želijo s hitrimi optičnimi povezavami postati vozlišče za mednarodni promet. S tem bi se v njihove blagajne nateklo precej denarja.

Zamisel ni iz trte izvita, saj so povezave med Evropo in Azijo trenutno odvisne od le nekaj povezav (zemljevid svetovnih povezav). Posledice velike odvisnosti smo najbolj čutili pozimi leta 2008, ko so neprevidni kapitani ob egiptovski obali pretrgali podmorska kabla, zaradi česar je bilo 70 odstotkov Indije odrezane od interneta (in seveda znatni deleži ostalih držav v regiji). Ker je kasneje izpadlo še nekaj kablov zaradi različnih razlogov, so bile težave s povezljivostjo v tistem delu svetu precejšnje. Ta hip je Irak najstabilnejša država v regiji, zato ni presenetljivo, da se nove povezave gradijo zlasti čez njihovo ozemlje. Seveda ne zastonj.