Sedem milijard nas je

Organizacija Združenih narodov ocenjuje, da bo svetovno prebivalstvo jutri okoli 13. ure preseglo mejnik sedmih milijard. Ameriški urad za popis prebivalstva je v svoji oceni za odtenek konservativnejši in napoveduje datum marec 2012, a to ne spremeni dejstva, da nas na Zemlji živi toliko, kot še nikdar prej v zgodovini. Od tega 60 odstotkov ljudi živi v Aziji, 15 odstotkov v Afriki, 10 odstotkov v Evropi, devet odstotkov v Južni Ameriki, pet odstotkov v Severni Ameriki in slab odstotek v Avstraliji.

Moderni človek oziroma homo sapiens sapiens se je na Zemlji pojavil pred približno 200.000 leti v Afriki in do leta 50.000 pr. n. št. dosegel vedenjsko modernost. To pomeni, da je razvil jezik, kulturo, življenje v skupnosti, sposobnost abstraktnega mišljena, tako da njegovo življenje v fundamentih ni bilo različno od današnjega - živel je relativno monogamno v večjih plemenih, kjer je bilo vzpostavljeno vodstvo in delitev dela, ukvarjali so se s kulturo, navade in znanje na potomstvo so prenašali z jezikom.

Pred približno 70.000 leti je celotna populacija ljudi v Afriki dosegala število med 2.000 in 5.000. Od teh se jih je manjša skupina (haplogrupa L3), ki je obsegala kvečjemu tisoč posameznikov, odločila poiskati boljše življenje drugod. O tem priča genska raznolikost, ki je v Afriki bistveno večja kot na drugih kontinentih. Izseljenci so torej prečkali Rdeče morje in iz Afrike prišli na Arabski polotok. Temu je sledilo intenzivno poseljevanje Zemlje, saj so se razširili v Evropi, Azijo in prek kopenskih mostov še v Oceanijo (pri poselitvi tihomorskih otokov so si pomagali z enostavnimi plovili), Severno Ameriko in naposled Južno Ameriko. Datumi poselitve različnih kontinentov so predmet vročih razprav, a znanstveni konsenz je, da so najkasneje do leta 15.000 pr. n. št. ljudje poselili vse kontinente. Svetovno prebivalstvo je tedaj komajda preseglo število milijon.

Prva eksplozija prebivalstva se je začela okrog leta 10.000 pr. n. št., ko so na območju rodovitnega polmeseca udomačili različne poljščine. Neodvisno so nekatere poljščine udomačili tudi drugod (v vzhodni Aziji, srednji Ameriki ...), a še zdaleč ne tako veliko kot tu. Prehod z lova in nabiralništva k poljedelstvu in živinoreji je omogočil pridelavo presežkov hrane, ki so bili ključni za razvoj naprednih civilizacij, saj so omogočili pojav drugih poklicev in privilegiranih kast voditeljev in duhovščine, ter seveda rast prebivalstva. To je vse od takrat pa do danes z izjemno občasnih korekcij (recimo velika lakota v letih 1315-1317 in kuga v 14. stoletju) raslo. V zadnjem času smo večje pospeške rasti prebivalstva beležili v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja (baby boomerji) in ob koncu tisočletja, ko so imeli baby boomerji svoje potomce.

Mejnik 10 milijonov smo dosegli leta 6.000 pr. n. št., 100 milijonov v prvem tisočletju pred našim štetjem in prvo milijardo leta 1805. Nadaljnje milijarde smo presegli v letih 1927, 1960, 1974, 1987, 1999 in 2011 (ali 2012). Trenutno prirast na letni ravni dosega 1,1 odstotka, tako da se bi s takim tempom prebivalstvo podvojilo v 63 letih. Glavno vprašanje, ki si ga znanstveniki zastavljajo, se nanaša na vzdržno količino prebivalstva. Načeloma velja, da več ljudi pomeni večje blagostanje, saj prinašajo več inovacij in izboljšav, ki dvignejo življenjski standard, a to velja le do neke meje, ki jo imenujemo nosilna kapaciteta okolja. Koliko je ta vrednost za Zemljo, ni znano in je predmet mnogo žgočih razprav. Nekateri menijo, da bi Zemlja lahko z današnjim načinom življenja podpirala še vsaj dvakrat toliko ljudi, drugi menijo, da nas je že sedaj preveč.

Ocene za prihodnost so sila negotove in zato sila različne. Vse Evropi napovedujejo zmanjšanje prebivalstva ali vsaj stagnacijo. Zmerno rast ali stagnacijo pričakujejo v Severni Ameriki, drugod pa naj bi prebivalstvo še raslo. Kako hitro, ne ve nihče. Združeni narodi za leto 2050 v spodnji meji napovedujejo osem milijard ljudi in v zgornji meji 10,5 milijarde ljudi. V vsakem primeru pa naraščajoče število prebivalstva in želja nerazvitih po standardu razvitih postavljata svet pred številne izzive. Medtem ko je fizično prostora na Zemlji še več kot dovolj, moramo biti za nadaljevanje trenutnega sloga življenja sposobni zagotoviti zadostne količine energentov, surovin in hrane.

Problem energentov kratkoročno rešujemo z iskanjem novih virov (nafto bi lahko srednjeročno pridobivali iz oljnih skrilavcev) in dolgoročno z razvojem obnovljivih virov, medtem ko so surovine večja težava. Obnovljive surovine (recimo les) si lahko dolgoročno zagotovimo z izrabo, ki je manjša od prirasta, medtem ko moramo neobnovljive surovine pametno uporabljati in po možnosti reciklirati. Hrana je s trenutno tehnologijo problem, saj njena pridelava terja velike površine, dovolj stabilno podnebje in podporo (namakanje, gnojenje), a s tehnološkim napredkom se bo razvoj hrane prevedel v zgolj problem energentov. Rastlinam je vseeno, ali nanje sije sonce ali žarnice na elektriko iz nuklearne elektrarne, prav tako pa jim ni mar, od kod je v ozračje prišel ogljikov dioksid in ali so nitrati v zemlji posledica naravnega cikla ali so umetno dodani.

Od tega je odvisno, kako hitro bo raslo svetovno prebivalstvo v prihodnosti. Mejo osmih milijard naj bi presegli enkrat med leti 2025-2030, če ne bo kakšnih nepričakovanih zastojev, kot so pandemije ali vojne. Bolj pogumni upajo napovedati dogajanje še za dlje naprej; prebivalstvo naj bi večji del 21. stoletja še naraščalo, nato pa naj bi se pri neki vrednosti (med 9-15 milijardami) ustalilo. Bomo videli.