Boj za kontrolo nad radijskimi postajami

Jeff Price, šefe neodvisne in spletne glasbenodistribucijske hiše TuneCore, je objavil zanimiv blogpost o vseprisotnem podkupovanju [1] v ameriških mainstream radijskih postaj. Praksi se reče Payola in v osnovi deluje tako, da založbe preko dobro organizirane mreze posrednikov odločajo ("plačajo"), kdaj in kateri komad se bo vrtel na radijski postaji v okviru "rednega programa". Po pravilih bi morale te skladbe biti posebej označene kot reklamne oddaje, a niso (kar se skrije čez posrednike), podobno kot se često zgodi s prikritim PR-om v dnevnopolitičnih in strokovnih časopisih. Vse skupaj naj bi bilo tako zelo zelo razpaseno, da na glavnih postajah praktično ni mogoče več slišati komada, ki ga tja niso postavile založbe, neodvisne založbe pa nimajo dovolj sredstev za plasma svojih komadov.

Radio se v današnji dobi spletne in mobilne glasbe morda zdi nepomemben, vendar še vedno ostaja popularen, posebej med odraslimi in potem še posebej med vozniki. Tudi pri nas, sodeč po lanskoletni nacionalni raziskavi branosti prvim trem postajam (Val 202, Prvi program Radio Slovenija, Radio 1) dnevno prisluhne pol miljona Slovencev, marsikje pa gre odlično tudi lokalnim radiom. No, če se vrnemo nazaj na zahodno stran luže. Priceov sodelavec je post pospremil z besedami, da radio za zdaj ostaja edini medij, ki ga založbe še vedno kontrolirajo v polnem obsegu (komade se lahko snema doma, jih prodaja preko iTunes in PR izvaja s socialnimi mediji, vsaj do neke mere), zato so pri njem toliko bolj striktne. Payola jim daje preverjen kanal za plasiranje novih bendov (acts) in komadov, najprej v manj poslušanih vikend in večernih terminih, potem pa seveda tudi čez teden in zvečer. Komadi seveda, kot že zgoraj, niso opremljeni z opozorilom, da gre za plačano oglaševanje, kar je seveda glavni problem. Zadeva je očitna in venomer na glas kriči (dobesedno), vendar je založbe nemogoče zalotiti s prsti v medu. Denar do postaj namreč priteče preko dobro uveljavljene mreže posrednikov, ki so navajeni rednih mesečnih "prispevkov" in so pripravljeni poskrbeti za kvaliteto in diskretnost posla:

Proces, ki je potreben, da se nov komad umesti na predvajalni seznam radia, oz. da se zagotovi določeno število predvajanj na teden, je razmeroma bizantinski in vključuje več nivojev posrednikov, ti. "neodvisnih promotorjev" ("indies"). Založbe jim plačajo vnaprej, ti pa potem denar tako ali drugače spravijo v roke programskega direktorja na radijski postaji. Postaja jih porabi za nagradne igre in promocijski material, kar je tudi postavka za davčno napoved. Da je bere popolna, dobijo boljši promotorji del denarja nazaj kot nagrado za dobre svetovalne storitve.

Založbe in promotorji jemljejo delovanje in varovanje tega sistema skrajno resno. Spletne glasbene ponudbe vse rabijo drage licenčne pogodbe z založbami, ki se s časom le še dražijo; Pandora radio npr. ima zaradi tega konkretno izgubo, Last.fm pa je že pred leti za moral začeti računati za svoje radie. Junija so sprožili pravno akcijo proti spletnim skupnostim, ki se vrtijo okoli glasbe, in sicer z očitkom, da linkajo na njihove komade, pri čemer linkanje (vsaj za zdaj) nikakor ni kaznivo, polinkani komadi pa so bili brezplačni sempli, ki so jih založbe bile same objavile na svojih straneh. V začetku meseca je potem zaradi tega odletelo še par twitter računov, no questions asked.

Pri nas je bolj pomembno obvezno predvajanje slovenske avtorske glasbe, kar se sicer lahko počne tudi ponoči, vendar je vseeno potrebno plačati kolektivna nadomestila avtorjem in proizvajalcem fonogramov. Lepi denarci so lepi.

^{[1] Angleška wikipedia Payolo definira kot illegal practice of payment or other inducement [..] on music radio, in which the song is presented as being part of the normal day's broadcast. Povezava pod "illegal practive of payment" gre direkt na bribery (podkupovanje).}