Silicij desetkrat cenejši kot pred tremi leti

Malokdo ve, kako dolga pot je od silicija, ki leži v Zemlji v obliki silikatov (silicijev dioksid predstavlja 60 odstotkov Zemljine skorje), do mikroprocesorja. Za izdelavo čipov potrebujemo ultračist silicij v obliki monokristala, kar pomeni, da mora biti nečistoč manj kot 1 ppb. Po več stopnjah redukcije silicijevega dioksida v silicij in čiščenja nastalega surovega silicija (bodisi s consko rafinacijo bodisi kemijsko s kloridnim postopkom) dobimo polikristalinični silicij. To je pomemben prekurzor pri izdelavi čipov, saj je že dovolj čist, le da je amorfne strukture in ga je treba prekristalizirati v monokristal.

Več kot 80 odstotkov svetovne proizvodnje polikristaliničnega silicija odpade na ameriška Hemlock in REM, nemški Wacker, korejski OCI, kitajski GCL-Poly ter japonske Mitsubishi, Sumitomo in MEMC. In prav ta podjetja se v zadnjem času spopadajo z izjemnim upadom cen, saj se je silicij pocenil za desetkrat.

Leta 2004 se je začela mala zelena revolucija in porast povpraševanja po sončnih celicah je ceno silicija pognal kvišku. Cena za takojšnjo prodajo (spot price) se je povzpela do 500 dolarjev na kilogram, kar je pritegnilo investicije v ta sektor in velikansko povečanje proizvodnih kapacitet. Potem se je leta 2008 s finančno krizo trg prekucnil in se do danes še ni pobral. Podjetja se ubadajo z vprašanjem, kaj storiti ob padcu cene na 50 dolarjev na kilogram.

Oklevajo med znižanjem proizvodnje ali nadaljevanjem in sprijaznjenjem z nižjo ceno. Hemlock, Wacker, OCI in GCL-Poly so se zaenkrat odločili, da proizvodnje ne bodo krčili, saj so bila vlaganja predraga in bi bila v tem primeru izguba še večja. Večina dobaviteljev je na dolgoročnih pogodbah (3-7 let), ki pa so še iz časov pred padcem cen. Zato so proizvajalci silicija pod pritiskom strank, naj jim znižajo pogodbene cene na raven tržnih cen, ki pa so strmoglavile.