Prihaja prvi večji test za zasebni pokojninski sistem

Vedno bolj starajoča se populacija močno pritiska na javne pokojninske blagajne in jih sili v varčevanje, npr. dvig upokojitvene starosti krepko čez 60. leta ter nižanje pokojninske osnove (70-85%) in kupa drugih količnikov, ki v končni fazi vplivajo na številko na pokojninskem izrezku. Zahodne tržno-orientirane države so šle še korak dlje. Znatni del pokojnin bo prišel ne iz javnih pokojninskih skladov, ampak iz zasebnih zavarovanj, ki jih skupaj uredita delodajalec in zaposleni, država pa da le davčne prednosti v taki ali drugačni obliki. S tem se breme skrbi za pokojnino v veliki meri prenese z države in delodajalca (zasebni ali javni) na delavca.

V čezlužju so leta '78 sprejeli točko 401(k) k davčni zakonodaji, ki ureja več modelov zasebnega varčevanja za pokojnino. Glavna sprememba je, da celotnega zneska ne prispeva več delodajalec v obliki prispevkov v bruto plači, ampak se razdeli na 2/3 delavec iz neto plače, in 1/3 delodajlčev prispevek (ali še slabše). S tem se stroški delodajalca sčasoma močno znižajo in zato je od začetka 80h večina večjih, nato pa tudi manjših družb, prešla na to obliko pokojninskega varčevanja. V tradicionalni, državno garantirani pokojninski shemi so ostali zlasti javni uslužbenci - policija, gasilci, učitelji in bolj kot ne redki zdravniki.

Zdaj se ta "zasebna" generacija (~ 60% prebivalcev) pripravlja na upokojitev. Žal izračuni za njih kažejo, da 401(k) varčevalne sheme niso bile pretirano uspešne in tako mnogo delavcem primanjkuje znaten del potrebnih prihrankov - kar 40% (glej sliko). Javni uslužbenci so v bistveno boljšem položaju - manjka jim le kakih 5% oz. bistveno manj.

Mnogi delavci bodo posledično primorani delati - vsaj z delnim delovnim časom - v svoja 70. leta in obenem močno paziti na svojo porabo. Vse skupaj je toliko hujše, ker je še nekaj let nazaj - pred zadnjo finančno krizo - stanje izgledalo precej bolj rožnato. Potem pa, kot se izkaže, so bili pokojninski skladi med glavnimi kupci sub-prime obveznic, a za razliko od velikih investicijskih bank njim država ni pomagala z bail-outom (too small to care if it fails). Posledično je veliko pokojninskih prihrankov poniknilo in delavce pustilo na suhem oz. z 40% premalo denarja v pokojninskem računu.

Gre za resne težave večje skupine ljudi, in prvi resen preizkus vzržnosti zasebnega pokojninskega varčevanja. Sodeč po teh rezultatih v državi, ki največ upanja polaga prav v zasebni trg, bi kazalo pokojninsko zavarovanje kar se da ohraniti v javnih rokah, in s tem zagotoviti varno starost ljudem. Ali ne bo tudi tu polomije (čeravno manjše), je drugo vprašanje. V iste sub-prime obveznice so vlagali tudi številni javni pokojninski skladi s podobnimi rezultati. Razlika o 401(k)-jev je le ta, da zanje garantira država, kar je seveda naredilo nezavidljive luknje v proračunih. Prav pomenjljivo je, da za težave krivijo ne upraviteljev skladov in bank, ampak delavce. V Winsconsinu pravkar potekajo obsežni protesti javnih delavcem, ker jim guverner hoče oklestiti penzijske sklade in odvzeti pravico pogajanja s sindikatom, mnoge države pa so že šle, oz. razmišljajo o tem, da bi šle kar na 401(k) sistem in s tem zmanjšale svoje stroške na škodo tistih delavcev, ki še imajo kaj pokojninskih sredstvev.