Prihajajo zaporne kazni za zlorabo dostopa do TV prenosov na spletu

Prenosi športnih dogodkov so velik posel, saj pritegnejo številčno občinstvo in s tem denar od oglaševanja oz. naročnine (pay per view, flat rate). Ker za vse to ne pride v poštev, bodisi zaradi cene bodisi zaradi geografskih omejitev, se je seveda ustvaril živahen sekundarni trg. Tako na spletu ne manjka navodil o tem, kako gledati televizijo na internetu brezplačno, pri čemer so glavne opcije storitev Hulu ter P2P TV omrežja (npr. PPLive), v zadnjem času pa tudi številne spletne strani, ki objavljajo neposredne povezave do živih prenosov posameznih dogodkov.

Lastniki licenc so seveda besni, ker jim to prinaša izgube. Turški ponudnik nogometnih prenosov DigiTurk je nedavno dosegel odklop celotne Blogger platforme, ker so se tam pojavljale neposredne povezave do prenosov nogometnih tekem. T-2 pri nas redno izvaja zatemnitve HRT-2 med prenosi tekem Lige Prvakov. V ZDA je stvar seveda še hujša zaradi popularnosti Pay Per View modela, zlasti za prenose boksa in drugih tepežkanj. Podjetje UFC, ki vsakih nekaj mesecev organizira en odmevni športni dogodek, za prenos računa 48 dolarjev na osebo. Zastonjske strani naj bi jim prinesle milijonske izgube, zato so se povezali z tožilstvom in nedavno dosegli najprej zaseg popularne domene channelsurfing.net, zdaj pa še aretacijo lastnika domene, 32-letnega Bryana McCarthija iz Teksasa.

Omenjeni je trenutno v priporu, grozi pa mu do 5 let zapora za "pomoč oz. napeljevanje pri neupravičeni uporabi avtorskega dela", kar je precej resno kaznivo dejanje. Ne gre torej več za civilno tožbo na prepoved obratovanja (kot jih vidimo pri torrent iskalnikih in trackerjih), pač pa pregon prevzamejo tožilstvo, policija, ter specializirane agencije FBI, ministrstva za domovinsko varnost in ministrstva za pravosodje, kar založnike stane bistveno manj, preventivni (zastraševalni) učinek pa je mnogo večji. New Yorški tožilec je McCarty-jevo početje označil kot "navadno krajo, le skrito z uporabo moderne tehnologije", predstavniki UFC-ja pa so zadovoljni, ker "storilci preprosto ne bodo nehali, dokler jih ne bomo začeli zapirati".

McCarthy naj bi namreč s TV karticami zajemal televizijske programe, jih pretvoril v Windows Media zapis in preko brezplačnih portalov za gostovanje videa ponujal javnosti. Z oglaševanjem na strani naj bi zaslužil čez 90.000 dolarjev, kar je že velika premoženjska korist, zato mu tudi grozi tako visoka zaporna kazen. Na papirju vse lepo in prav, ker je za razliko od večine P2P uporabnikov, katerih prenosi so docela nekomercialne narave, pač mastno služil s tujimi vsebinami.

Problem je drugje. Namreč - založniška industrija strašno rada ubira bližnjice v obliki namenskih zakonov, ki jim nesorazmerno olajšujejo dokazovanje. Vprašanje je, kaj mu bodo uspeli dokazati. Objava povezav do neposrednih video prenosov na spletni strani (oz. objavljanje povezav do nezakonitih kopij avtorskih del) samo po sebi ni kaznivo dejanje, je pa lahko civilni delikt, če se dokaže pridobitni namen. Če pa mu uspejo dokazati tudi, da je kopije izdeloval osebno in jih objavljal na strežnikih za gostovanje video vsebin, pa je to kaznivo.

V zahtevku za zaseg spletne strani in tudi nalogu za aretacijo naj dokazov za slednje ne bi bilo, kar zagotovo je razlog za skrb.

Konkurenca medtem mirno posluje, seveda z uporabo bolj sofisticiranih in prikritih načinov. Megavideo in podobni portali vsebin ne objavljajo sami, ampak sprejemajo uporabniške prispevke, s čimer dobijo zaščito varnega pristana ("it's not us, it's the few greedy users"). Hkrati ne ponujajo neposrednih povezav do video prenosov na domenah, registriranih na svoja osebna imena, ampak to prepuščajo tretjim osebam. Vse skupaj je seveda dobro koordinirano in plačano z množico oglasov na straneh in v videu, vendar mnogo težje dokazljivo. Končno še skrbijo, da spletna stran ne gostuje v ZDA ter da se na njej vedno najde dovolj zakonitih posnetkov, da portal pusti legitimen vtis.