Kaj naj z Zemljinim vetrom, če imamo Sončevega?

Adijo veterne elektrarne in sončne celice, pozdravljen Sončev veter. Znanstveniki so namreč predstavili možnost pridobivanja energije z izrabljanjem energije Sončevega vetra, ki bi ga satelit pretvoril v energijo in jo poslal na Zemljo v žarku, z njim pa bi bili zmožni zadostili milijardno-kratnim potrebam po energiji.

Predstavljen satelit je v svojem jedru koncept Dyson-Harrop satelita. Srce tega satelita bi bila dolga kovinska zanka, obrnjena proti Soncu, ki bi bila nabita tako, da bi ustvarjala cilindrično magnetno polje, ki bi zbiralo elektrone, ki predstavljajo polovico Sončevega vetra. Ti elektroni so potem poslani v kovinski sferični sprejemnik, kjer ustvarijo tok, ki je pogon za magnetno polje okoli žice - sistem se torej poganja sam.

Tok, ki ni porabljen za ustvarjanje magnetnega polja pa poganja infrardeči laser, ki energijo pošlje proti satelitskim sprejemnikom na Zemlji. Seveda se pri tem energija ne bi oklestila, ker zrak na infra rdečo svetlobo ne vpliva. Medtem satelit reciklira "izpraznjene" elektrone, ki jih s pomočjo Sončeve svetlobe, ki jih spet napolni, porabi za navigiranje po orbiti okoli Sonca.

Teorija pravi, da bi relativno majhen satelit Dyson-Harrop na polovični razdalji med Zemljo in Soncem s centimeter debelo in 300 metrov dolgo bakreno žico, 2-meterskim sprejemnikom in 10-metrskim jadrom uspel doseči 1.7 MW energije, kar zadostuje za 1000 družin.

Satelit z enako velikim sprejemnikom na enaki razdalji, ampak s kilometer dolgo žico in 8400 kilometrov širokim jadrom bi bil zmožen ustvariti 10^27 W energije, kar je trenutno kar 100 milijardkrat toliko, kolikor človeštvo potrebuje, pove Brooks Harrop, fizik iz Pullmana, ki je zasnoval satelit. "Takšen satelit je pravzaprav nekaj, kar z moderno tehnologijo in metodami lahko naredimo", še pove Harrop.

Nič kaj presenetljivo pa trenutno največji problem predstavlja fokusiranje žarka. Niti oster laserski žarek namreč na tej razdalji ni preveč oster in se razprostre na tisoče kilometrov preden da doseže Zemljo in bi predstavljal na Zemlji energijo, ki je manjša od energije mesečine. Da bi spravili energijo na Zemljo bi namreč potrebovali skorajda popolno lečo, ki bi bila široka 10 ali celo 100 kilometrov.

Dokler se problem leče torej ne reši je tehnologija na žalost še vse prej kot uporabna, bi se pa lahko izkazala kot zelo koristna pri različnih vesoljskih odpravah.