6 milijard USD vredna tožba proti glasbenim založnikom v Kanadi zaradi - kršenja avtorskih pravic

Kanada je v 1980-tih sprejela spremembo zakona o avtorskih pravicah, s katero je uvedla tim. čakalne liste za licence za avtorska dela. Če nekdo (npr. neka založba) želi uporabiti določeno avtorsko delo (npr. pri tim. remiksih ali kompilacijah), mora od lastnika tega avtorskega dela seveda pridobiti ustrezno dovoljenje - licenco. Po spremembi zakonodaje pa v Kanadi to ne velja več tako striktno - avtorsko zaščiteno skladbo je mogoče uporabiti brez predhodnega dovoljenja, vendar pa je treba za dovoljenje zaprositi oziroma skladbo dodati na tim. čakalno listo. Ko izdajatelj dovoljenje pridobi, in avtorja oz. lastnika avtorskih pravic izplača, je postopek zaključen. S tem se založnik znebi odvečnega čakanja, avtor pa na koncu vseeno dobi svoje poplačilo.

Tako teorija. Praksa pa je pokazala drugače. V praksi so namreč nekatere velike založbe izdajale nove CD-je in na čakalno listo dodajale nove in nove skladbe, avtorjev oz. lastnikov avtorskih pravic pa niso kontaktirali in jim seveda posledično tudi niso izplačali nič licenčnin. V tem času se je na čakalni listi znašlo preko 300.000 skladb znanih in manj znanih avtorjev, založbe so CD-je veselo prodajale in se bogatile, avtorji pa niso dobili niti centa.

Oktobra 2008 jim je (nekaterim) prekipelo in vložili so tožbo. Tožene stranke so štiri velike založbe, ki so tudi članice Canadian Recording Industry Association, in sicer Warner Music Canada, Sony BMG Music Canada, EMI Music Canada in Universal Music Canada.

Kot na svojem blogu piše Michael Geist, profesor prava na University of Ottawa, nameravajo tožniki (skupinski tožbi se pridružuje čedalje več glasbenikov) za vsako kršitev zahtevati 20.000 USD, kar skupaj lahko znese do 6 milijard USD.

Številka je sicer absurdno velika, vendar pa sledi isti logiki, ki so jo pri svojih tožbah proti posameznikom uporabljale založbe. Če je bila Jammie Thomas-Rassetova za vsako do piratiziranih skladb obsojena na plačilo 80.000 USD (pri čemer skladb ni prodajala naprej), se zdi 20.000 USD za založbe povsem poštena cena.

Bi bilo pa zanimivo podobno čakalno vrsto videti tudi za končne kupce: "Da, skladbo sem si res prenesel iz P2P omrežja, vendar jo nameravam kupiti. Nekoč. Čez 20 let."